20. november 2019
Njeno jasno interpretacijo, ki obsega vsa stilna obdobja flavtne solistične in komorne literature, poznamo po spevni melodiki in izrazitem, prepoznavno lepem flavtnem tonu. Jurka Zoroja koncertira in poučuje od svojega 15. leta dalje (s 16. leti je že igrala solo Mozartov koncert za flavto in orkester v Narodni galeriji v Ljubljani), ko je njen mentor na glasbeni šoli Franca Šturma postal Boris Čampa (honorarno so ga zaposlili posebej zanjo), profesor flavte na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pri katerem je ostala osem let, vse do zaključka študija in že v drugem letniku prejela Študentsko Prešernovo nagrado. Je dobitnica številnih republiških in državnih nagrad za flato, kakor tudi 11. mednarodnih nagrad za uspehe svojih študentov na mednarodnih tekmovanjih.
“Toliko topline nosite v sebi. Prepričan sem, da bi bili idealni za poučevanje glasbe. Vas lahko priporočim staršem otrok, ki bi jih učili flavto v okviru glasbene šole?”, je svojo 15- letno študentko vprašal prof. Čampa. In od takrat dalje Jurka Zoroja tudi poučuje. Zelo dobro je spoznala sistem poučevanja na glasbenih šolah, kakor tudi njegove pomanjkljivosti, zato je leta 1992 ustanovila Zasebno glasbeno šolo, ki deluje po javno veljavnih programih glasbenih šol v Sloveniji, a je v njej dovolj prostora tudi za kreativno muziciranje, improvizacijo in lažjo dostopnost teoretičnih vsebin.
Na nastopih vaših učencev in študentov lahko vedno poslušamo tudi improvizirane pasaže. V spominu mi je ostal nastop vašega študenta na ljubljanskem Magistratu, kjer je Chopinovi skladbi sledila daljša, izjemno dobra improvizacija, ki ni bila doživetje le zame, pač pa tudi za profesionalne koncertne izvajalce, ki jih vedno povabite na nastope vaše glasbene šole. Kje ste se vi naučili improvizacije, da jo tako uspešno poučujete naprej? Za diplomante Akademije za glasbo je to znanje vendar bolj izjema kot pravilo.
Res je, da na naših koncertih učenci igrajo tudi svoje skladbe, improvizirajo na različne teme in si na primer priredijo tudi filmsko glasbo za svoj instrument, na primer za klavir. Jaz sem se improvizacije naučila mimogrede, kakor tudi v skupnem muziciranju z nekaterimi glasbeniki, ki imajo poleg akademskega znanja toliko lastne svobode, da si upajo kreirati svojo glasbo … Če si dovolj ustvarjalen, glasba steče sama od sebe in pripoveduje zanimive zgodbe.
Kako se spominjate svojega srednješolskega obdobja, ko vas je komaj 15-letno prof. Čampa vključil v skupino svojih študentov na Akademiji za glasbo, vi pa ste bili takrat šele dijakinja prvega letnika gimnazije?
Lahko si predstavljate, kako velik kompliment je bil to zame. Bila sem v skupini z Ireno Grafenauer, Alešom Kacijanom, Cvetom Kobalom … Niti pomislila nisem, da kdaj zaradi preutrujenosti ne bi prišla pred poukom v gimnaziji Jožeta Plečnika na redne ure flavte k prof. Čampi ob 6.30 zjutraj. Profesorjev program se je namreč začel relativno zgodaj in je ob vselej isti jutranji uri vključeval tudi sobote. Časovno sem se morala res dobro organizirati in seveda velikokrat tudi manj spati, da sem lahko uskladila oba srednješolska programa (gimnazijski in glasbeni), vaje, koncertiranje (prof. Čampa me je vključil tudi med nastope svojih študentov) ter seveda poučevanje.
Koncert ter nastop učencev Zavoda za glasbeno in likovno umetnost, Mestna hiša Ljubljana, 2019
Bi lahko naredili primerjavo s pariško oziroma francosko flavtistično šolo, ki jo je prof. Boris Čampa “prinesel” v Ljubljano in Visoko šolo za glasbo Carl Maria von Weber v Dresdnu, kjer ste pri prof. Arndtu Schöneju zaključili magisterij in zakaj po izkušnji pariške flavtistične šole odločitev ravno za Dresden, za tako drugačen pristop, kot ste ga bili vajeni?
Profesor Čampa nam je predal neizmerno ljubezen do flavte kot inštrumenta, kakor tudi spoštovanje do glasbene umetnosti. Zanj nikoli ni bilo dovolj dobro, če si igral tehnično brezhibno, ampak si moral dati v glasbo – vedno in povsod – svojo dušo in srce tudi takrat, kadar je šlo za najzahtevnejše tehnične probleme skladbe. To so bila leta intenzivnega dela in njegovi študentje smo bili deležni najboljše flavtistične šole v bivši Jugoslaviji (pove s hvaležnostjo). Šolnina za magisterij na Visoki šoli za glasbo Carl Maria von Weber v Dresdnu pa je bila prva oziroma Zlata nagrada, ki sem jo v drugem letniku študija na Akademiji za glasbo prejela na Beograjskem tekomovanju glasbenih akademij Jugoslavije, a sem jo za podiplomski študij koristila šele po končanem izobraževanju na akademiji. Ker me je takrat po koncu študija – jeseni, že čakala služba solo flavtistke Slovenskega narodnega gledališča Opere in baleta v Ljubljani, kjer sem pred tem uspešno opravila avdicijo (Jurka Zoroja je bila tam zaposlena 10 let), sem se v Dresdnu izobraževala vzporedno. S pedagogi sem imela res srečo. Veliko sem se naučila tudi pri prof. Arndtu Schöneju, ki je bil solo flavtist orkestra Staatskapelle Dresden, ki je imel sedež v znameniti Semperoper, v katero sem lahko nekajkrat prišla na predstavo kot njegova učenka in bila navdušena nad kvaliteto izvajanih oper in baletov, kakor tudi nad veličino zgradbe. Več kot čarobna izkušnja! In srečanje z nemško preciznostjo … Njihov tehnični prostop mi je bil res v izziv, še posebej tisti, ko je bilo treba stati kot kip in pred ogledalom trenirati, da si glede tona nisi smel niti malo pomagati s telesom. V lepem spominu imam tudi koncerte Berlinske filharmonije, kamor sem se vsak petek dve uri in pol vozila z vlakom iz Dresdna.
Ko sem prebirala objavljene članke, ki so jih o vaših nastopih pisali glasbeni kritiki, nisem med njimi zasledila nobene negativne. Prav vsi pisci so bili navdušeni nad vašim flavtnim tonom.
To dejstvo veseli tudi mene in flavtni ton mi že od nekdaj veliko pomeni. Pravzaprav je osnova, izhodišče vsega. Tako kot je glas specifičen za vsakega solo pevca, je tudi ton, ki ga proizvedeš, ton tvoje duše, kajti po barvi tona oz. glasu in interpertaciji se prepozna vsakega glasbenika.
Kot solistka in članica večih komornih zasedb ste sodelovali z mnogimi slovenskimi umetniki. Nas lahko spomnite, s katerimi glasbeniki vse ste sodelovali?
Ne bi hotela koga izpustiti. Morda najprej naštejem pianiste: P. Lorenz, H. Haas, V. Mlinarić, M. Šurbek, V.Doležal Rus, G. Dešman … pa organiste: H. Bergant, T. Potočnik, C. Kobal, R. Bauer, D. Miklavčič … in harfistke: R. Kosi, T. Žerdin, A. Gaberc in M. Zlobko Vajgl. Tu so še kitaristi: I. Saje, J. Novak, T. Rajterič, A. Grafenauer in E. I. Grafenauer ter B. Šinigoj. Med violinisti sem sodelovala z V. Meljnikovom, A. Provotorovom, tudi s čelistom B. Brizanijem, kakor tudi s slovenskimi jazz mojstri, v skupnih projektih moje Zasebne glasbene šole pa tudi s saksofonistom in multi inštrumentalistom Ladom Jakšo, ki je vodil improvizacijske delavnice v moji glasbeni šoli, ki se je kasneje preimenovala v Zavod za glasbeno in likovno umetnost. Sodelujem tudi s slovenskimi komponisti. J. Golob je zame napisal skladbo za flavto in harfo, medtem, ko se za nove skladbe dogovarjam s T. Svetetom in A. Rozmanom.
Prostori vaše Zasebne glasbene šole oziroma Zavoda za glasbeno in likovno umetnost so hkrati tudi galerijski prostori, kjer ste pripravili že več odmevnih slikarskih razstav. Očitno vam je zelo blizu tudi likovna umetnost.
Res je. Likovna umetnost in še posebej slikarstvo me navdihujejo tudi pri mojem profesionalnem delu in ustvarjanju. Prostori, kjer so na stenah razstavljena likovna dela vrhunskih umetnikov, so nedvomno bolj inspirativni, kot če bi bile stene, kjer se poučuje glasbo, kako drugače opremljene ali prazne. Ker pa se razstave v naših prostorih menjavajo, se z njimi spreminja tudi avtorski slog, impresija, esprit, ki veje iz slik, kar z novim elanom in navdihom vpiva na vse: na moje učence, študente, njihove prijatelje, sorodnike, moje kolege koncertne glasbenike, ki prihajajo na naše nastope in otvoritve razstav, kakor tudi name osebno.
Nam lahko zaupate, kaj vse vas je motilo v izobraževalnem sistemu glasbenih šol, da se tam tega očitno ni dalo spremeniti in ste sprejeli odločitev, da odprete svojo Zasebno glasbeno šolo?
Zagotovo bi iz sistema nižjih glasbenih šol črtala avdicije. Neetično in nemoralno se mi zdi, da se jih izvaja pri tako majhnih otrocih. Pedagogi poznamo zadosti primerov zavrnjenih otrok, ki so “uradno pokazali premalo glasbenega talenta”, pa so kasneje postali celo profesionalni klasični glasbeniki. V svojem otroštvu in mladosti so morali seveda nekako “predelati” tudi travmatično izkušnjo glede uradnega mnenja institucije – države o zavrnitvi njihovega vpisa v nižjo glasbeno šolo zaradi nenadarjenosti! Največji osip se tako in tako zgodi sam od sebe in to tudi pri otrocih, ki so “uradno pokazali zadosti glasbenega talenta”. Vseeno pa bi rada poudarila, da je slovensko glasbeno šolstvo v svojih okvirih dobro organizirano, saj imamo glede na majhnost Slovenije nadpovprečno število glasbenih šol in izjemno talentirane mlade glasbenike. Mnogi pedagogi so vrhunski in se resnično nesebično predajajo svojemu poslanstvu. Zasebne glasbene šole pa imajo na drugi strani več možnosti in manj omejitev, da se lahko posvetijo vsakemu posamezniku in zagotovo predstavljajo pomemben del uravnoteženosti glasbenega šolstva pri nas.
Španski avtorji za flavto in klavir, Malaga, Španija, 2018
Leto 2019 se izteka, zagotovo imate že kakšna večja povabila za leto 2020?
Leta 2018 sem na povabilo koncertne agencije iz Malage koncertirala pri njih v Španiji. Leta 2020 me tja ponovno vabijo kot predavateljico v poletnem seminarju flavte, skupaj še z enim koncertom, ki ga organizirajo zame. Posebno lepe izkušnje imam tudi v duetu s harfistko Mojco Zlobko Vajgl, s katero sva v zadnjih dveh letih pripravili kar nekaj koncertov v Sloveniji in Bratislavi. Zelo sem vesela tudi povabila za dva samostojna koncerta v ZDA, kjer se bom spomladi prvič predstavila v New Yorku in Washingtonu.
Nuša Podgornik
Dodaj komentar