Pogovor

Marjana Jocif, solistka na kljunasti flavti

foto: Tina Ocvirk

(iz tiskane izdaje, izid: 20. september 2019)

Mlada flavtistka Marjana Jocif je že drugič zapored na največjem slovenskem tekmovanju za mlade glasbenike TEMSIG osvojila posebno priznanje za vseh sto točk, ki so jih ji podelili vsi žiranti. Srečali sva se dober mesec pred njenim prvim celovečernim koncertom na festivalu IMAGO, ki je tako kot članstvo v organizaciji EMCY nagrada, ki jo komisija TEMSIG-a podeli najboljšim interpretom. Prihaja iz Škofje Loke, kjer je tudi stopila na pot glasbenice, ki jo je prek Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani vodila na tamkajšnjo Akademijo za glasbo. Blizu ji je glasba starejših obdobij, z željo po širjenju obzorij znanja, ki je – iz pogovora sodeč – že zdaj obširno, pa se ozira tudi v tujino. Med drugim sva se pogovarjali o tem, zakaj ji je ljubša kljunasta flavta od prečne, o pomembnosti pravilne interpretacije in izbire glasbila, o željah in načrtih za prihodnost …

Kako bi povprečnemu poslušalcu predstavili razliko med prečno in kljunasto flavto in zakaj ste se odločili za slednjo?
Prečne flavte nisem sicer nikoli res igrala, za kljunasto flavto pa vedno pravim, da ponuja veliko več možnosti, kot je mogoče videti na prvi pogled. Pravzaprav se s kolegicami flavtistkami pogosto pogovarjamo, da je zanimivo, kako je prečna flavta iz uporabe za 150 let skoraj popolnoma izrinila kljunasto. Blokflavta ima po mojem mnenju veliko bolj prijeten zvok, več duše. Sicer pa je za to, da sem od nekdaj igrala kljunasto flavto in pozneje nadaljevala študij na Akademiji, »kriva« kar moja profesorica Mateja Bajt, s katero je pravi užitek delati in se od nje učiti.

Kako pa se sicer kljunasta flavta znajde v različnih stilnih obdobjih? Omenjali ste starejšo glasbo, kako pa je s sodobno glasbo za kljunasto flavto?
Z vidika interpretacije moram priznati, da mi vrzel od baroka do sodobnejše glasbe popolnoma ustreza. Jasno, da je glasba romantike zanimiva in lepa, pa vendar mi je glasba starejših obdobij bližja. Sodobna glasba pa je vsaj za kljunasto flavto zanimiva, zelo celostna. V zadnjem času sem igrala veliko skladb japonskih skladateljev, ki izhajajo iz tradicionalnega glasbila šakuhači, pri čemer je bila ideja čim bolj pristno poustvariti zunaj omenjenega glasbila. Glede interpretacije sodobne glasbe je pa tako – kompozicije so bistveno težje za branje in vajo, ko osvojiš njen tehnični vidik, pa ti ponujajo ogromno manevrskega prostora. Sodobna glasba mi je prav zato všeč, vendar se na tej točki za študij izključno sodobne glasbe ne bi odločila.

/…/

Aleksandra Gartnar