Iz tiskane izdaje (izid: 28. september 2023)
Ljubljana, junij 2023.
Dež in veter tistega dne nista dopuščala odprtega dežnika. Debeli oblaki so se še bolj zgostili, najprej se je usula toča in kmalu za tem je topel poletni dež lil kot iz škafa. Veter je vehementno pihal na vse strani, naslednji trenutek je posijalo sonce, sledil je mir … Čisto pravo beethovnovsko vreme. Dobila sem občutek, kot bi Ludwig tisto popoldne razgrajal na vso moč, čisto brez razloga, brez konteksta, kar tako, ker je bil pač malo muhasto drugačne volje.
Najino srečanje z violončelistom Galom Faganelom je spodbudil njegov recital na Akademiji za glasbo. Čisto spontano se mi je rodila ideja, da zaigrava Andante iz violončelske Sonate Sergeja Rahmaninova.
In pogovor je stekel …
Sedla sva ob Ljubljanici, v senci ogromnih, pravkar odcvetelih topolov. To je trenutek, ko nadležni puh neha žgečkati naš naveličani nos in ostane le intenziven vonj, obdan s prijetno toplino, ki me kot časovni stroj vsakokrat popelje v neko davno otroštvo, polno spominov …
Na koncertu sem opazila tvoj stik z inštrumentom. Se zavedaš, da se včasih z obrazom naslanjaš na vrat violončela, ali je to nekaj podzavestnega? Spomnil si me na stare posnetke kultnega violončelista Daniila Shafrana, ki to vedno počne. Od strani deluje kot izredno nežen odnos do inštrumenta. Mogoče me na to spominja tudi tema pizzicatov, ki si jo tako podrobno, tako teoretično kot tudi praktično izpostavil na svojem recitalu v Bettetovi dvorani Akademije za glasbo. Fizični stik z inštrumentom je pri violončelu zelo prisoten, ali torej to počneš zavestno?
Ne, to z obrazom ni ravno zavestno, je pa zagotovo, da v telesu poleg sluha še kako občutimo fizično vibracijo inštrumenta. Zadnje čase tudi pri študentih spodbujam ta fizični občutek, da ozavestijo vibracijo strune, prek žime na palico pa do prstov … To se res da začutiti. Strinjam se, da je odnos z violončelom zelo fizičen, vendar mislim tudi, da je ta odnos treba tudi postopno in zavestno vzgajati. Po končanem študiju ga sam še nisem čisto razumel.
Pravzaprav se resnično glasbeno in umetniško iskanje začne šele po končanem študiju.
Razmišljam pri sebi … Imam podobno izkušnjo … Študij nam da le orodja in znanja, s katerimi lahko začnemo raziskovati, odpira številna vrata, neskončna obzorja še neraziskanih svetov … Glavni pe dagoški cilj je potemtakem, da se študent po končanem študiju zave, da nič ne ve. Ob tem postane želja po iskanju bistva tako močna, da se ji ne more upreti … Po krajšem srkanju limonade spet spregovorim.
Zdi se mi, da je pri pianistih bolj metafizičen odnos, stik s samo tipko preide prek celotne mehanike s pomočjo predstave, do igranja na struno in čutenja njene vibracije, tako si pianist ne dovoli več, kot mu struna lahko da, in inštrument nikoli ne bo zvenel pregrobo. Pri nas se včasih pozablja, da so prsti, tipka, mehanika samo posredniki med našim srcem, možgani in struno. Na koncu mora zazveneti naša predstava, da je krog sklenjen. Tukaj nas zavede že sam izraz »inštrumenti s tipkami«, kot da so tipke nekaj najpomembnejšega pri klavirju. Kdo ve, zakaj. Pri klavirju je pravilna in jasna zvočna in vsebinska predstava pravzaprav najpomembnejša. Kako pa pri violončelu?
Vsekakor je predstava pomembna, a predstave so nekaj subjektivnega, zato se tudi iz zornega kota pedagoga zavedam, da moram znati ponuditi različne predstave in najti tisto, ki bo konkretnemu študentu ali študentki najbližja.
Tvoja najljubša tonaliteta?
Des-dur ali As-dur.
Zakaj?
Všeč so mi alikvoti na inštrumentu. Ne znam pojasniti.
Potem naslednjič igrava Vokalizo Rahmaninova v cis-molu, ki je sicer originalna tonaliteta, vendar jo večina igra v e-molu, kar je nekoliko lažje?
Ja, z veseljem. Mala sekunda nad prazno struno C (des) ali pa G (as) ima vibracije, ki so »drugačne«. Zvenijo bogato. Meni so zelo všeč. Zelo rad bi izmeril … Glede na to, da sem se nekoliko ukvarjal s spektralno analizo, bi rad posnel ta pojav in tudi »videl«, ali je res drugače.
Točno to – »izmeriti«. Ali pustiš pri vsej svoji preciznosti in racionalnosti prostor čudežem? Na prvi pogled se mi namreč ne zdi. Ob poslušanju tvojega igranja sem te doživljala popolnoma drugače. Kako dojemaš oziroma občutiš to? Deluješ kot veliko protislovje, mogoče ne kot beethovnovski, ampak bolj kot debussyjevski kontrast.
Ravno včeraj sem šel mimo kavarne James Joyce v Trstu …
Možnosti za čudeže bi rajši rekel možnost za nepričakovano ali še nerazumljeno.
Ljudje imamo nekaj za čudež, dokler ne razumemo, zakaj in kako se je nekaj zgodilo. Pri športu ali zdravju se včasih govori o čudežih ali vsaj čudežnih posameznikih. Tudi v glasbi je pomembno vedeti, kako in zakaj. Zdi se mi, da je na primer pri športu »zakaj« preprostejši kot pri umetnosti, »kako« pa je primerljivo kompleksen in razumljiv.
/…/
Aleksandra Pavlovič
Dodaj komentar