Lado Jakša – glasbenik, skladatelj, fotograf in umetnostni zgodovinar

(iz tiskane izdaje, izid: 20. december 2019)

Lado Jakša na svoji poklicni in profesionalni poti združuje in povezuje štiri poklice: glasbenika (klavir, klaviature, pihala), skladatelja, umetnostnega zgodovinarja in fotografa. Za svojo diplomsko nalogo na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani z naslovom Kult glasbe v likovni umetnosti od romantike do fin de siècla je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Od takrat je ena od njegovih prepoznavnih značilnosti tudi povezovanje likovne umetnosti in glasbe s partiturami, ki jih napiše in odigra posebej za razstavljena likovna dela ter nam jih predstavi na odprtjih razstav, prav tako pa so zanj značilne multivizijske projekcije, na katere igra v živo in jih pripravi iz svojih fotografij na različne teme: poezija, literatura, ob zaključku mednarodnih likovnih delavnic, različnih simpozijev, kongresov …

Kot samozaposleni v kulturi s statusom skladatelja in umetniškega fotografa na ministrstvu za kulturo ste tudi dolgoletni sodelavec Glasbene mladine Slovenije. Kakšno je bilo vaše sodelovanje z njimi v preseku časa?
Vesel sem, da je revija Glasbena mladina kot Glasna obstala in da smo kljub vsemu ohranili publikacijo, v kateri se predstavlja kakovostna glasba različnih zvrsti, piše o aktualnih dogodkih, jih strokovno komentira, ob tem izobražuje širše občinstvo ter skrbi za dvig estetskega okusa … Vendar bi mlajšim kolegom z veseljem privoščil izkušnjo, kot sem jo imel dolga leta pri reviji in instituciji Glasbena mladina sam. Namreč, kakorkoli obračamo, sta imeli nekdanja domovina Jugoslavija in njena republika Slovenija boljši oziroma normalen odnos do kulture, umetnosti in tovrstnega načina ustvarjanja. Vsi prispevki v revijah, časopisih … so bili spoštljivo honorirani in pri vprašanju, ali sprejeti status samozaposlenega v kulturi ali ne, mi je bila finančna plat rednih objav, fotografij za naslovnice revije Glasbena mladina, kakor tudi pisanje člankov v veliko pomoč pri odločitvi zanj. Kot srednješolec sem se na primer oglasil pri Dnevniku, kar tako, nenaročeno, pokazal sem jim nekaj svojih fotografij, oni pa so jih objavili, honorirali ter poleg teh naročili tudi nove reportaže na aktualne teme. Dela v kulturi, za samozaposlene, zaposlene in nove zaposlene, je bilo za vse dovolj. Ne nazadnje je bila država oz. smo bili državljani lastniki vsega, kakorkoli abstraktno se to sliši, in sredstva v kulturi so se temu primerno pravično odmerjala in prerazporejala. Za takratno državo sta bili kultura in umetnost očitno enakovredni drugim področjem, zato zmanjševanje sredstev zanju ni bilo dopustno, vsaj ne tako, da bi ustvarjalci to občutili na lastni koži. Zdaj pa že leta kljub visoki izobrazbi in vrhunskim referencam kolegice in kolegi samozaposleni, mlajši in starejši, drsijo navzdol po dohodninskih razredih. Sčasoma se je, kot vidimo, odnos države in posledično tudi družbe do ustvarjalcev radikaliziral. Njihove »delovne ure« so v primerjavi z delovnimi urami organizatorjev, tehnikov, tiskarjev, ozvočiteljev in drugih poklicev nekajkrat podcenjene, kar postaja že stalna praksa. Veliko primerov poznamo, ko so kolegice in kolegi prisiljeni delati za minimalen denar ali v dobrodelne namene, češ, saj bodo »v zameno« dobili referenco oz. reference, ki jih potrebujejo na ministrstvu za kulturo za podaljšanje statusa samozaposlenega.

Pregovor Malo denarja za malo muzike bi bilo treba torej spremeniti v malo denarja za veliko muzike, kar pa ne velja za narodno-zabavno in popularno glasbo. Prav imate.
Posodobljen pregovor odraža dejansko stanje in se sklada s samozaposlenimi v kulturi, za katere država oz. ministrstvo za kulturo plačujeta prispevke za socialno varnost, obračunane od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene, medtem ko se od njih pričakujejo vrhunske reference. 

Če se še malo pomudiva pri vaših umetniških fotografijah – Mestna galerija Nova Gorica vam je ob vaši 70. obletnici pripravila veliko retrospektivno razstavo. Kako pravzaprav usklajujete obe področji, fotografijo in glasbo?
Usklajevanje, ki ga omenjate, je pravzaprav le naravno prepletanje različnih izraznih možnosti in raznovrstnosti izraznih sredstev – glasbeni inštrumenti, snemalne naprave, fotografske kamere, različni objektivi, slikoviti likovni pripomočki, npr. ogledala, folije, fotogeničnost nenavadnih glasbil … vse to so nosilci izzivalnih in navdihujočih impulzov, ki samo čakajo, da jim daš priložnost za umetniško uresničitev. Sicer pa imam s sabo vedno fotoaparat in katerega od manjših inštrumentov; v zadnjem času vzamem poleg piščali s seboj tudi afriško kalimbo, ki jo lahko sproti uglašujem v različnih modusih in nenavadnih tonskih kombinacijah. Motivov za fotografiranje je na poti, kamor smo namenjeni, vedno dovolj, samo aparat moramo imeti pri sebi. Tudi akustično izzivalnih prostorov je na naših poteh pravzaprav veliko. Takšna so prazna stopnišča, nekatere galerije, na primer Equrna, ambient pod Plečnikovim mostom v Trnovem, pa tudi nekateri podvozi. Na enem sem celo posnel dialog saksofona in lajež psa bližnje hiše. Pes se je vsakič, ko sem končal igranje krajše pasaže, ki je bila seveda vedno drugačna, odzval z različnimi načini laježa. Kar nekaj časa sva se takole »pogovarjala« in muzicirala, del te komunikacije pa je mogoče slišati na zgoščenki Trnovski zven, ki je izšla ob knjigi o starem Trnovem v Ljubljani, kjer je bil nekaj časa tudi sedež založbe Prešernova družba, ki je knjigo in zgoščenko pred leti izdala. Kalimba in piščali odlično zvenijo tudi v naravi, v samoti gozda …

Nuša Podgornik

/…/