Portret Reportaža

Aleksander Gadžijev na Chopinovem tekmovanju – Čudenje in improvizacija

fotografija: Chopin 2020

Iz tiskane izdaje (izid: 23. decembra 2021) 

»Na trenutke sem imel občutek, kot da ne igram,« je po tretji etapi komentiral Aleksander Gadžijev. Občutke, ki smo jih dobili tisti, ki smo poslušali, je poetično in s tem najbolj natančno opisal pesnik David Bandelj: »Noben pianist me še ni tako globoko približal lebdenju.« Breztežnosti smo se naužili med poslušanjem letošnjega Chopinovega tekmovanja, ki je bilo za slovenski glasbeni prostor prav posebno zaradi umetnika, slovensko-italijanskega predstavnika Aleksandra Gadžijeva, drugonagrajenca in prejemnika posebne nagrade iz rok Krystiana Zimmermana. Pianizem 26-letnega glasbenika sega zunaj nacionalnih, tekmovalnih in stilističnih okvirjev. Izjemno izpovedno moč je kazal že leta na koncertih in drugih tekmovanjih, vendar pa je prestižno Chopinovo tekmovanje tako za širšo javnost kot za Gadžijeva, pred kratkim tudi zmagovalca prestižnega tekmovanja v Sydneyju, zarisalo pomembno prelomnico. Doseg poetične ideje, ki se uresničuje skozi dovršeno interpretacijo, je brezmejen. Prostor čudenja in glasbene imaginacije se je razširil v strogo začrtanih shemah tradicije. 

Tekmovanje ali tkanje prijateljskih vezi 

Na milijone tistih, ki so tekmovanje spremljali prek zaslonov pozno v noč, se je na ekrane hitro navadilo, presenetila pa je skoraj otipljiva prisotnost goriškega pianista. Tekmovanje je letos doseglo ogromno množico ljudi prek različnih spletnih strani in aplikacij. Postreglo je tako z rekordnimi prijavami kot tudi z rekordno gledanostjo: na tekmovanje se je prijavilo več kot 500 pianistov, od tega jih je žirija za predtekmovanje izbrala 151. 

Chopinovo tekmovanje bo v naslednji ediciji leta 2025 praznovalo 100. obletnico prvih začetkov. Zamisel za organizacijo tekmovanja se je rodila poljskemu pianistu Jerzyu Żurawlewu leta 1925, ko je z žalo- stjo opazoval nerazumevanje pomena Chopinove glasbe. V povojnih letih je namreč prevladovalo mnenje, da je Chopinova glasba škodljiva za mlade, pretirano romantična, da slabi duha in izčrpava. Chopi- nov opus je bil celo izključen iz šolskih programov. »Ko sem opazoval navdušenje mladih nad športnimi dosežki, sem končno našel rešitev: tekmovanje!« zapiše Żurawlew. 

V besedah direktorja Chopinovega inštituta Stanisława Leszczyńskega je bilo poudarjeno, da ljubezen do glasbe ostaja smisel tekmovanja tudi danes, čeprav je seveda prisotna tudi tekmovalnost. »Čakamo zmagovalca, predvsem pa hrepenimo po občutkih, čustvih – te tri tedne se želimo potopiti v Chopinov svet in se prepustiti veselju občudovanja lepote, ki nam jo je zapustil.« 

O pomenu tekmovanj je spregovoril tudi Gadžijev v intervjuju z ameriškim pianistom Benjaminom Laudejem: »Razumeti moramo, zakaj obstajajo ti dogodki. Tekmovanja obstajajo zato, da pokažeš največ in dobiš priložnost za koncerte. […] V tem ni nič metafizičnega. Metafizično je tisto, kar smo mi ustvarili v svojih glavah: da je to konec sveta in tako naprej […] Lahko bi dobili boljše rešitve za združevanje ljudi, ki bi pokazali največ, kar zmorejo, ne da bi pri tem mislili: O, Bog, to je neverjetno tekmovanje.« Ob tem je delil zanj dragocen spomin s tekmovanja v Hammamtsuju, kjer so ga po finalnem nastopu objeli kolegi, tudi tisti, ki se v finale niso uvrstili. Od vsakega posameznika je, pravi, odvisno, ali se druži in tke prijateljske vezi tudi na tekmovanjih. 

Glasbena ideja in improvizacija 

Že po julijskem predizboru smo lahko opazili veliko izpovedno moč, drugačno, večjo, kot smo jo bili že vajeni pri Gadžijevu, in ta je med tekmovanjem le še rasla. V prvi etapi se je izpod prstov Gadžijeva zaključek Balade v f-molu, op. 52 pred nami dvignil kot presvetlitev. Že po uvodnih etudah nam je bilo jasno, da poslušamo pianista, ki se je poglobil v harmonsko-oblikovno analizo skladb in na njej gradil interpretacijo. Glasbene ideje pianist ni iskal v zunajglasbenem, temveč v materialu samem, ki preprosto je. V klavirski igri goriškega pianista smo prisluhnili glasbi, ki se ne uresničuje na abstraktni ravni, temveč je zelo materialna in prav zaradi tega tako živa. Globoko, že podzavestno poznavanje kompozicijskih procesov je pianistu omogočilo veliko svobodo in prostor za improvizacijo. 

»Sem velik podpornik umetnosti improvizacije,« pove Gadžijev v intervjuju po prvi etapi. 

/…/

Ingrid Mačus