Pogovor Portret

Iztok Kocen – od računalničarja, glasbenega pedagoga do skladatelja in dirigenta

Fotografija: Samantha Kandinsky

Iz tiskane izdaje (izid: 23. decembra 2021) 

Dirigent, skladatelj in zborovodja Iztok Kocen trenutno zaključuje študij orkestrskega dirigiranja v razredu red. prof. Marka Letonje in izr. prof. Simona Dvoršaka na Akademiji za glasbo v Ljubljani, saj februarja pripravlja zagovor magistrske naloge. Kljub temu je v zadnjih nekaj letih dirigiral na premierah predstav Deklica z vžigalicami Tine Mauko (2021), Snežna kraljica Matthewa Kinga (2019), muzikala Druščina Stephena Sondheima (2019) in muzikala Pepelka Rodgersa & Hammersterina (2018). Kot drugi dirigent je sodeloval pri operi Julija Aleša Makovca (2020), opereti Hmeljska princesa Radovana Gobca (2018), operi za mlade Hobit Deana Barryja (2017) in muzikalu Moje pesmi, moje sanje (2017).

Iztok, sodeloval si v toliko različnih projektih, da za vse nimamo dovolj prostora, da bi jih omenili. Katerega bi morda izpostavil kot najtrši oreh do zdaj?

Zagotovo je bil največji izziv program, ki sem ga pred kratkim pripravljal za svoj magistrski koncert – baletno predstavo Strune (SNG Opera in balet Ljubljana, koreografi so bili Ena Peçija, Jacopa Godanija in Lea Mujića), katere del je bil tudi Bergov violinski koncert, solist pa je bil Vasilij Meljnikov.

In kako si se spopadel z Bergovim violinskim koncertom?

Imel sem srečo, dirigent, solist in orkester so bili zelo prijazni. Zelo so mi pomagali in me podpirali. V nasprotnem primeru bi bil problem, skladba je težka, sploh za tako malo vaj. Spopadati se ni bilo treba samo s tem, da je bil orkester skupaj s solistom, ampak tudi s tem, da je koreografija baleta potekala v približno istem času. Zato je bilo še malo težje. Tudi Serenada Čajkovskega ni bila ravno mačji kašelj, ker ima kar »zoprne« tempe. Zaradi epidemije orkester ni bil v luknji, temveč na odru, da se je lahko zagotovila ustrezna razdalja med glasbeniki. Plesalci so bili pred orkestrom, torej za mojim hrbtom. Zato sva oba dirigenta imela isti problem – lažje odreagiraš, če vidiš plesalce. Veliko lažje bi bilo, če bi bili v orkestrski luknji. Tako pa nisva imela nadzora nad celotnim dogajanjem, preprosto je bilo treba vedeti. Načeloma so se plesalci nekoliko bolj (kot po navadi) prilagajali orkestru, glede tempov se je bilo treba na vajah zelo dobro dogovoriti. Sploh za Čajkovskega, ki ima jasen pulz – tempo je moral biti zelo stabilen.

Je biloto,kako je funkcioniral orkester, če je bil na večji razdalji kot navadno, edini problem?

Zaradi zvoka je bila tudi razdalja med glasbeniki ovira. Težko je bilo držati skupaj. Tuba je bila na primer približno 18 metrov stran od mene in koncertnega mojstra. Glasbenikom je bilo težje komorno igrati, čisto tehnično se je bilo treba spopasti s tem.

Skratka, koronavirus je poskrbel za različne izzive tudi v glasbi.

Ja, korona je prinesla svojevrstne izzive. Med drugim smo se tudi v opernem orkestru srečevali z odsotnostmi, bodisi zaradi karantene bodisi okužbe. Izgubi se nekaj časa. Sitno je. Ampak treba se je prilagoditi dani situaciji. Se mi je pa zdelo, da je bil kljub vsemu orkester zelo dobro razpoložen. Res so bili prijetni, v veselje mi je bilo sodelovati z njimi.

Si samozaposlen v kulturi. Kako ti uspe priti do novih projektov? Bi se strinjal, da je v tem poslu tako, da zveze in poznanstva naredijo svoje, ali drži bolj, da »dober glas seže v deveto vas«?

Do zdaj po zvezah nisem dobil prav dosti projektov. Po zvezah mislim v tem smislu, da bi me nekdo poklical le zato, ker me pozna. Vsaj občutka nimam takega. Vse se je začelo v Slovenskem komornem glasbenem gledališču. K sodelovanju s SKGG me je v prvem letniku dirigiranja povabil Simon Dvoršak, najbrž zato, ker sem že na sprejemnem preizkusu za dirigiranje raz- lagal, kako so mi všeč opere. Pri predstavi Junak našega časa so potrebovali pianista in z veseljem sem vskočil. Biti korepetitor ni bila velika odgovornost, sem pa dobil odlično priložnost, da so me spoznali pevci, producenti in konec koncev tudi moj mentor Simon Dvoršak. Zdaj, ko se je vse malo bolj razvilo in je produkcija SKGG postala večja, sem pa še vedno zraven. Zdi se mi, da so bili zadovoljni z menoj (sicer mislim, da me ne bi bilo več tam), dobival sem vedno bolj od- govorne naloge. Začel sem kot korepetitor, igral sem na vajah. Potem sem igral v kakšni predstavi in oddirigiral kakšno vajo – dokler nisem dirigiral na premieri predstave. Zdi se mi, da gre vse korak za korakom. Podobno je bilo v SNG Opera in balet Ljubljana. Najprej sem bil asistent in sem samo vodil vaje Čarobne piščali, nato sem bil asistent in drugi dirigent pri baletni predstavi Strune, torej, dobil sem tudi predstavo. Zdi se mi, da gre vse zelo progresivno. Torej, ja, nekoga, ki te priporoči, je dobro imeti, ampak če sam ne oddelaš korektno svojega dela, ti ne pomagajo niti zveze in poznanstva.

Kaj pa s finančnega stališča? Bi se počutil bolj udobno ali varno, če bi bil zaposlen v kakšni ustanovi?

Trenutno se zelo dobro počutim v koži svobodnjaka, ustreza mi ta »freelance« stil. Moreč je čas korone, ker se je karierno vse ustavilo. Koronsko obdobje sem preživel z nekaj stiskami, dobil sem sicer državno pomoč, ampak varčevalni računi so se izpraznili. Se je kar poznalo. Bolj kot ta finančna plat se mi zdi problematično to, da so odpadli različni dogovori in projekti. Po drugi strani se je vse prestavilo na iste datume in je nastala velika zmeda in gneča. Letos septembra se mi je začelo 11 projektov hkrati in vsi so se zgodili v dveh mesecih. Nekaj je bilo ponovitev, nekaj je bilo novih projektov. Bil je tak datumski masaker, veliko je bilo neprespanih noči, bilo je kar hecno. Zdaj je bolje, malo bolj se je vse umirilo.

Zelo si dejaven na pevskem področju. V Celovcu vodiš koroški oktet Suha, med letoma 2014 in 2019 si bil zborovodja Primorskega akademskega zbora Vinko Vodopivec, od leta 2017 vodiš ljubljanski Partizanski pevski zbor. Sploh s »partizani« si poskrbel za nekaj udarnih projektov.

Ko sem začel voditi Partizanski pevski zbor, smo imeli 50–60 nastopov letno (ogromno komemoracij pa manjše nastope za različne praznike). Zaradi korone je v zadnjem času vse to odpadlo, smo pa začeli delati večje projekte, kot je bila 75. obletnica Partizanskega pevskega zbora.

/…/

Larisa Marjanović