28. februar 2025
Pogovor s saksofonistom in skladateljem Albertom Kerekešem ob izdaji plošče s povednim naslovom The walk through space
V današnjem času, ko se svet sooča s skorajšnjim koncem dolgo trajajoče neoliberalistične miselnosti, umetniška in še toliko bolj avtorska glasba, ki nastaja, ostaja redkost, skoraj anomalija. V svetu kjer prevladuje komercializacija in uniformiranost, se posamezni ustvarjalci trudijo ohraniti svojo edinstvenost, ne zaradi potrebe temveč nuje po kreativnem izražanju svojega notranjega sveta. Tudi avtorski cd z naslovom The walk through space saksofonista Alberta Kerekeša je glasba, ki ne sledi trendom, temveč išče globlje povezave z lastnimi občutki, idejami in videnjem sveta, ki ga obdaja: »V veselje bi mi bilo, če bi moja glasba poslušalce pripravila do tega, da se z zaprtimi očmi, kot veleva naslov albuma, sprehodijo po prostoru. Ali še raje, po več različnih prostorih.«
Kerekeš je bil rojen v glasbeno družino, ki je poskrbela, da je bila dobra glasba del njegovega vsakdanjega življenja. Že v srednješolskih letih se je zavestno odločil za profesionalno pot glasbenika in tako ga je študijska pot iz Ljubljane odnesla tudi na tuje. Izobraževanje je nadaljeval na jazz oddelku univerze Codarts v Rotterdamu, kjer se je proti koncu dodiplomskega študija saksofona začel podrobneje spoznavati tudi s kompozicijo. Novo nastalemu občutku svobode pri komponiranju lastnih skladb je tudi botrovala odločitev, da je poleg saksofona pričel še s študijem kompozicije. V dveh letih mu je tako uspelo izoblikovati svoj lastni glasbeni jezik, ki je v prvi vrsti zelo harmonsko naravnan in mu v kombinaciji z ritmom daje največje zadoščenje. Kljub vsemu pa njegova umetniška glasba v prvi vrsti odraža njemu lastni notranji svet ustvarjalca, ki presega zgolj zvoke, ritme, harmonije in melodije. Je prostor, kjer se srečujejo čustva in misli, ustvarjajoč nekaj, kar ni le umetnost, temveč tudi pomembna osebna izpoved: »…smo v konstantnem boju s tem kar bi radi počeli, kar nas žene, in samim preživetjem. Moram pa reči, da smo kljub vsemu povedanemu ekstremno trdoživi; naše upanje nikoli ne pojenja…«
Danes živi in ustvarja znotraj slovenske kulturne krajine, kjer je v lanskem letu tudi izšel že omenjeni CD avtorske glasbe The walk through space, v sodelovanju z organistko Tjašo Drovenik Adamec, v katerem se prepletata na prvi pogled kontrastni naravi orgel in baritonskega saksofona. Avtor je srž nastalega dela opisal: »Mogočno!«. Ob poslušanju skladb Kerekeša instrumentalna glasba postane jezik, ki ne potrebuje besed. Odpira nove razsežnosti njegovega unikatnega izražanja in presega pričakovane okvire interakcije teh dveh inštrumentov. Odstira prostor resničnega umetniškega raziskovanja, refleksije in poslušalcu slika platno novih čustvenih doživetij, ki vodijo do prepotrebnega razmisleka o sebi in svetu, ki nas obdaja.
Kdo je Albert Kerekeš? Kaj ga navdihuje, vodi in definira?
Albert Kerekeš je splošni ljubitelj glasbe, saksofonist, skladatelj in pedagog. Navdihuje ga odkrivanje nove glasbe in sestavljanke. To velja tako za prave kot za glasbene. Z glasbenimi seveda mislim skladanje, ki je zame nekakšno reševanje še nenapisane sestavljanke. Vodi ga želja po ustvarjanju in presegovanju glasbenih meja. Definira ga pa predvsem persistenca in ljubezen do svojega dela.
Navdih je vsepovsod. Obdaja nas v vsakem trenutku. Kaj je bil glavni vir navdiha za novonastali album?
To bi bile predvsem orgle, oziroma prostori v katerih sem jih slišal. Ko se spomnim na otroštvo, kjer sem kar nekaj časa preživel na koncertih z orglami, me še vedno prevzamejo mogočni in prijetni občutki. Očitno je bil navdih v meni že od takrat.
Od prve ideje do končnega izdelka se potek ustvarjanja avtorskega dela pogosto zdi kot zamotan klopčič preje. Kako se je pri tokratnem projektu odvil vaš?
Svoj proces skladanja izjemno težko opišem, saj nekako teče sam od sebe in se vanj popolnoma potopim, se izgubim. Samo brco za začetek mi je dala prijava projekta na razpis Ministrstva za kulturo, ki mi je dodelilo delovno štipendijo. Po določitvi dolžine projekta in organizaciji podpore družine, ki mi je omogočila čas za ustvarjanje, je skladanje bolj kot ne steklo samo od sebe. Končalo se je pri dvanajstih kompozicijah.
Kakšen je bil proces sodelovanja s Tjašo Drovenik Adamec pri izdelovanju in snemanju skladb za ploščo?
Proces je bil dolgotrajen. Že med pisanjem skladb sem bil v kontaktu z organistko glede izvedljivosti same glasbe. Organistka je morala narediti še instrumentacijo in registracijo za vsako skladbo posebej, saj imajo orgle ogromno paleto različnih zmožnosti. Mislim, da je na koncu končala pri nekaj čez štirideset registracij. Potem se je seveda pojavilo vprašanje kje album posneti. Snemanje v cerkvi je težko, saj bi morala snemati ponoči, ker takrat ni prometa; polega tega bi morali ozvočiti ogromno število cevi. Ker ima organistka prenosljive elektronske orgle, sva se odločila za snemanje v studiu, kar se je izkazalo za odlično rešitev.
Gre za CD z avtorsko glasbo, ki prinaša edinstveno kombinacijo dveh skupaj netipičnih inštrumentov: orgel, ki so klasično tradicionalne, in saksofona, ki je sodobno izrazit. V čem ste videli privlačnost sodelovanja teh dveh inštrumentov?
Inštrumenta se mi zdita podcenjena in malce zanemarjena. Pri saksofonu govorim predvsem o bariton saksofonu, ki zaradi globljega zvena redkeje pride do pravega izraza in zato ni ravno najbolj zaželjen solistični inštrument. Kombinacije s tem inštrumentom so redke. Zato mi je bilo nadvse pomembno, da ustvarim pravo okolje, kjer lahko bariton saksofon pride do svojega melodičnega izraza, a hkrati nudi podporo svojih basov, ko je to potrebno.
Potem je pa tukaj še sama žanrska definiranost obeh inštrumentov. Kot ste sami omenili, orgle takoj povežemo z bolj klasično, tradicionalno cerkveno glasbo, saksofon pa s sodobno ali z jazzom. Zato je bil eden od mojih glavnih ciljev razblinitev žanrske pripadnosti in približanje inštrumentov poslušalcem. Definitivno si oba inštrumenta zaslužita več pozornosti kot je dobita sedaj.
Vem, da umetniki neradi odgovarjate na sledeče vprašanje, pa vseeno: Kako bi opisali svojo glasbeno govorico, v čem je njena specifika?
Jaz bi svojo glasbeno govorico opisal kot zelo harmonsko naravnano. Priznam, da sem popolni »geek (navdušenec)« kar se tiče harmonije. Ta mi, v kombinaciji z ritmom daje največje zadoščenje. Morda se to sliši čudno glede na to, da igram melodični inštrument, a se mi melodija nikoli ne poraja prva.
Kako usklajujete svoj umetniški izraz s pričakovanji in željami publike? Se ozirate k večini ali to ni vodilo vašega umetniškega ustvarjanja?
Načeloma se ne oziram preveč na želje in pričakovanja publike. Vsem človek tako ali tako ne more ustreči. Bolj so v igri pričakovanja do samega sebe. Stremim k temu, da sem s svojim delom zadovoljen in da napišem glasbo, ki je lahko hkrati globoka in kompleksna, a še vedno melodična.
Kaj želite, da poslušalci občutijo ali doživijo ob poslušanju vašega novega avtorskega CD-ja?
V veselje bi mi bilo, če bi moja glasba poslušalce pripravila do tega, da se z zaprtimi očmi, kot veleva naslov albuma, sprehodijo po prostoru. Ali še raje, po več različnih prostorih. Nekaj namigov je tudi v samih naslovih skladb; upam, da jim bo to še dodatno spodbudilo domišljijo.
Glasbena govorica slišanega je izjemno unikatna in prepredena z različnimi vplivi sodobnosti in razvejanosti 21. stoletja. Ali ste pri tem CD-ju eksperimentirali z novimi zvoki in tehnološkimi pristopi?
Ker je to s tako zasedbo moj prvi album, in ker literature v podobni zasedbi praktično ni, je celoten album pravzaprav zvočni eksperiment. Tu sem še ostajal pri tradicionalnih tehnikah na obeh inštrumentih, saj mi je to odpiralo več kot dovolj možnosti, bodo pa zagotovo v prihodnosti prišle v poštev tudi razširjene tehnike, saj me zelo zanimajo. O razširjenih tehnikah na saksofonu sem pisal tudi svojo magistrsko nalogo, specifično o igranju akordov in intervalov. Raziskava razširjenih tehnik na orglah me pa še čaka.
Če bi morali album opisati v eni sami besedi, katero besedo bi izbrali?
Mogočno.
Današnji svet se vrti in odraža v času, ki deluje kot platforma, v kateri ostaja malo prostora za visoko umetnost. Kaj za vas pomeni biti glasbenik v tem času?
Biti glasbenik v današnjem času je ekstremno naporno. Se mi zdi, da smo v konstantnem boju s tem kar bi radi počeli, kar nas žene, in samim preživetjem. Poleg tega moramo biti iznajdljivi, saj je glasbe na spletu na pretek. Moram pa reči, da smo kljub vsemu povedanemu ekstremno trdoživi; naše upanje nikoli ne pojenja.
In še nenazadnje: upi, sanje in tihe želje za prihodnost…
Moja želja za prihodnost je več časa, znotraj vsakodnevnega boja za ustvarjanje in izdajo svojih kompozicij, ker je to zame najlepši način izražanja, nenazadnje pa tudi da dam prispevek ne le slovenski, ampak svetovni literaturi in omogočim možnost izvajanja skladb tudi drugim. Moje sanje so, da bi svojo glasbo delil s celim svetom in s svojo glasbo čimveč nastopal; pika na i bi bil zame koncert v kakšni od bolj znanih dvoran ali prizorišč, doma ali v tujini.
Anuša Plesničar
