Iz tiskane izdaje (izid: 30. septembra 2021)
Sociologija je veda, ki se ukvarja s skupinami, z druženjem, v svoje torišče umešča pojave drugače kot psihologija in psihiatrija, deloma antropologija. Vam je takšna opredelitev blizu?
Tudi to je ena od možnih opredelitev. Po klasični opredelitvi sociologija proučuje družbo in družbeno življenje in v tem kontekstu življenje posameznika v družbi. Pri tem je zanimivo, da je njen utemeljitelj, francoski filozof Comte, ob koncu 18. stoletja sociologijo najprej poimenoval socialna fizika, kar še vedno implicira dinamiko njenih pristopov in področij proučevanja. Moje delo ni neposredno povezano s sociologijo, mi pa sociološka znanja, ki sem jih pridobila, vsekakor pomagajo pri razumevanju dogajanj v širšem družbenem kontekstu, pa naj gre za poslušanje, gledanje ali branje informacij na različnih ravneh ali opazovanje in odzivanje na dogajanja v neposrednem poslovnem in širšem družbenem okolju. Opažam, da ljudje vse manj razumejo pomen družbenega konteksta in s tem vse bolj oblikujejo algoritemske sklepe. Tisti, ki imajo moč odločanja, pa narekujejo tudi silosne – algoritemske rešitve.
Imeli ste priložnost doživeti London v letih, ko je družbeno pobudo hipijevstvu odvzelo punkovsko gibanje. Vaši takratni zaključki in ovrednotenje teh zaključkov z današnjega stališča, ko se vse dogaja predvsem v slogu »za spomin«, ko ni več »najboljše od …«?
Res je, del poletja leta 1976 sem preživela v Londonu. To je bila zame, 18-letnico, pomembna izkušnja, polna presenečenj. Ob prihodu v »city« sem mislila, da sem naseljena v črnski četrti, saj sem na poti od doma do predavanj srečala ogromno temnopoltih ljudi. Šele po nekaj dneh sem ugotovila, da je večkulturnost nova realnost kraljestva kot nekdanje kolonialne velesile. Tisto poletje je bilo za Britanijo zelo posebno. Usedlo se je na obsežno ekonomsko krizo, socialne nemire, nenavadno visoke dnevne temperature in od sonca prežgan Hyde Park. Sicer živobarven karneval v jugozahodnem Notting Hillu so zaznamovali obsežen požar in rasni nemiri. V tako pregreto ozračje je ostro zarezalo nekaj do tedaj ne videnega, neslišanega – punk gibanje, ki je na povsem nov in svojski način rotilo Boga, naj reši kraljico. Dick Hebdige, britanski kulturolog, je v knjigi »Subculture: The Meaning of Style« zapisal, da se je tistega bizarnega poletja čutila v zraku apokalipsa, retorika punka pa je bila prepojena ravno z apokalipso: podobami krize in nepričakovanih sprememb. Zame najbolj zanimivo refleksijo in primerjavo z današnjim časom je podal moj prijatelj Matic, ko je rekel, da je covid v bistvu na glavo obrnjen punk.
Ker se sociologija vsaj dotika tudi novinarstva, ste opravili nekaj intervjujev. Morda pomenljiv za Glasno bi bil intervju z Vinkom Globokarjem …?
Tega intervjuja za Studio City se še vedno dobro spomnim. Sončnega junijskega dne sem se odpeljala v Žužemberk. Z gospodom Globokarjem sva sedela pred njegovo hišo, spodaj je tekla reka Krka. Postregel mi je z domačim malinovcem. Med pogovorom je v kozarcu nesrečno pristal čmrlj, poln zgodnjega poletnega nektarja. Vznemirljivo je bilo opazovati, s koliko tankočutnosti ga je glasbenik rešil sladke smrti. Pogovarjala sva se o njegovem ljubljanskem koncertu in širše o njegovem delu. V nekem trenutku sem mu dejala, da z zanimanjem obiščem njegov koncert, da pa ne bi kupila njegove plošče. Vprašal me je, kaj sem po izobrazbi. Odgovorila sem, da sem sociologinja. Odrezavo je rekel, da sem potem zelo slaba sociologinja. Odzvala sem se, da povsem razumem, da želi z glasbo zasledovati resnico, ki jo razume kot disharmonijo sveta. In da s svojimi nastopi, v katerih izvaja glasbeni ples med dramo, gledališčem in performansom, izraža ironično refleksijo aktualne družbene situacije. Dodala sem, da mene kot sociologinjo in kot človeka prav tako bolijo pomanjkanje družbene kohezije, dominacija neumnosti, mimobežnost odnosov, neslišanost velikega dela človeštva in družbenih skupin. Ko pridem domov, pa se želim umiriti, nabrati novih moči. Ko poslušam glasbo, se zatečem v harmonijo, v harmoničen glasbeni izraz. Z disharmonijo, atonalnostjo se dnevno srečujem v vseh porah življenja. Po tem verbalnem solu sva se pogovarjala z več medsebojnega sprejemanja in spoštovanja.
/…/
Andrej Lutman
Dodaj komentar