Na témo Pogovor

Iz Dresdna v Brežice – opus Johanna Georga Pisendla v izvedbi ansambla Scaramuccia

Iz tiskane izdaje (izid: 30. septembra 2021)

Ansambel Scaramuccia izhaja iz Nizozemske in se posveča odkrivanju in izvajanju manj znanih baročnih del. Pri tem se opira na raziskovalno delo njegovega člana, violinista in muzikologa Javierja Lupiáñeza in se trudi izvirno predstaviti neznana odkrita dela. Tako se v projektu The Cabinet II Project člani ansambla ukvarjajo z Johannom Georgom Pisendlom in so se občinstvu festivala Seviqc Brežice predstavili z na novo odkritimi sonatami za violino in continuo. Dela je Javier Lupiáñez odkril v njegovi zbirki rokopisov Schrank II, ki jo hrani saška knjižnica v Dresdnu (Sächsische Landesbibliothek – Staats- und Universitätsbibliothek). Projekt zajema raziskovalno delo, koncerte, objavljanje strokovnih člankov in posnetke zgoščenk. Obenem naj omenimo, da je bil ravno Scaramuccia prvi ansambel, ki je deli RV 820 in 205/2 pripisal Vivaldiju in ju izvedel kot svetovno premiero na Nizozemskem leta 2014. Obe deli so skupaj z drugimi nedavno odkritimi skladbami Vivaldija za violino in basso continuo leta 2015 posneli kot del prvega albuma ansambla. Scaramuccia je na tekmovanju Göttinger Reihe Historischer Musik 2015/2016 prejel nagrado občinstva. Glede na izvirnost programa in kakovost zasedbe smo pripravili pogovor s članoma ansambla Scaramuccia Inés Salinas in Javierjem Lupiáñezom.

Vaša zasedba se je skoraj zagotovo našla na Kraljevem konservatoriju v Haagu, kjer ste vsi trije študirali. Ste se odločili za izvajanje manj znane baročne glasbe glede na raziskovalno delo vašega člana, violinista in muzikologa Francisca Javierja Lupiáñeza Ruiza, ki je odkril dela Vivaldija, Pisendla, Westhoffa, Leclaira, Lonatia in Corellija?

Inés Salinas: Drži. Srečali smo se v Haagu, na Kraljevem konservatoriju, kjer smo študirali staro glasbo pri mojstrih Enricu Gattiju, Jaapu ter Lindnu in Fabiu Bonizzoniju. Z ustanovitvijo ansambla Scaramuccia je bil naš cilj raziskati prezrt repertoar, ki se ni uveljavil bodisi zaradi tega, ker je bil skladatelj neznan (izvajamo celo nekaj del anonimnih skladateljev), bodisi zato, ker je bilo avtorstvo skladbe prepoznano šele pred kratkim (četudi gre za znanega skladatelja, kot je Vivaldi ali Pisendel). Povedati pa moramo tudi, da je naš glavni cilj igrati glasbo, ki nas gane in jo želimo deliti z občinstvom. Nič nimamo proti izvajanju mainstream programa (in včasih to tudi storimo ter v tem uživamo), a se pogosteje posvečamo izvajanju manj znanega repertoarja. Javierjevo raziskovalno delo nam je vsekakor pomagalo oblikovati program ansambla in ga privesti iz pozabe.

Projekt Cabinet II obravnava bivanje Johanna Georga Pisendla v Dresdnu in njegovo skladateljsko udejstvovanje. Izdali ste že dve zgoščenki, ki sta rezultat vašega dela. Kaj je poleg tega in koncertov še naslednji korak?

Inés Salinas: Projekt Cabinet II nas je do zdaj privedel do izdaje dveh zgoščenk: 1717. Spomini na potovanje v Italijo (1717. Memories of a Journey to Italy) ter Pisendel. Nove sonate (Pisendel. Neue Sonaten). Obeh izdaj smo še posebej veseli, saj so zgoščenki mednarodni kritiki zelo dobro sprejeli in sta bili imenovani za več priznanj – zgoščenka Pisendel. Nove sonate je prejela šest imenovanj za nemško nagrado za klasično glasbo Opus Klassik. Poleg tega gre za prvi izdaji naše lastne založbe Snakewood Editions, tako da smo ponosni, da lahko koristimo prednosti našega dela. Radi bi dopolnili izdajo še s tretjo zgoščenko, katere program trenutno oblikujemo. Projekt vključuje tudi objavo notnih zapisov in razkritje programa tega arhiva ter njegovega pomena prek predavanj in konferenc.

Pred kratkim ste izdali CD Pisendlovih sonat za violino in continuo. Program boste predstavili tudi na Festivalu Brežice. Te sonate je odkril vaš član, violinist in muzikolog Francisco Javier Lupiáñez Ruiz; kako jih je prepoznal kot Pisendlovo delo?

Javier Lupiáñez: Gre za rezultat dolgotrajnega procesa. Ker sem se v svojem doktorskem delu osredotočil na Pisendlov arhiv, sem se več let poglabljal v te notne zapise, kar mi je omogočilo zelo domač odnos z viri, Pisendlovim pisanjem, programom itd. Spomnim se, da smo pred leti celo več dni izvajali notne zapise neznanih mojstrov in izbirali tiste, ki so nam bili najljubši. Nekatere sonate so bile še posebej dobre in nenadoma sem med študijem virov spoznal, da imam dokaz o tem, da jih je napisal Pisendel. Vsaka je potrebovala individualno študijo, tako sem npr. odkril osnutke ene izmed njih, vključene v drug zapis, spet druga sonata je del Pisendlovega koncerta. O vsem delu sem razmišljal v akademskem članku, ki sem ga objavil v časopisu Ad Parnassum.

/…/

Marina B. Žlender