Na témo Pogovor

Stopiti v stik s predpojmovnim

Sonja Dular

Iz tiskane izdaje (izid: 28. junija 2021)

Sonja Dular, prevajalka, občasno dramaturginja in publicistka, predvsem pa, zasebno, raziskovalka sistemov vednosti.

Dogovor za vaše sodelovanje z Glasno je potekal v času, ko ste se ukvarjali s prevajanjem enega od besedil, ki ga je zapustil francoski ustvarjalec Antonin Artaud. Izpostavili ste prevajanje po posluhu oziroma s poudarkom na zvočnosti njegovih besed …

Prevajala sem eno od različic predavanja, s katerim je Antonin Artaud leta 1947, po devetletnem psihiatričnem zdravljenju, znova stopil pred občinstvo. Težko si predstavljamo, kako je biti podvržen tovrstni ustanovi, terapiji s psihofarmaki in elektrošoki. V knjigi, iz katere je ta različica, je neštetokrat zapisano, koliko let in koliko elektrošokov. Vsak od nas sicer pozna kaj tako skrajnega, ko človek na ves glas kriči ali, nasprotno, zagrobno molči; takšne izkušnje se zgodijo v hipu, a zlepa jim ni videti konca. Po prestani devetletki je bila njegova misel drugačna, zdi se nerodna, toda nabita z neko tujo močjo, ki zeva iz prekinitev, prelomov, zamolkov in besed, ki nimajo istega ali sploh nobenega smisla več. Pri Artaudu niti ne gre toliko za prevajanje po posluhu, temveč za to, da se izpostavimo njegovi pisavi, ustvarjalnemu postopku, bivanjski nameri: zvočnosti zlogov pred razumevanjem njihove[1]ga pomena. Če se dolgo osredotočamo zgolj na materialno substanco glasu, lahko trčimo ob golo prisotnost. Artaud pravi, da je samo še bil, ni pa bil več nekaj, ni bil več gospod ta in ta, kar se zdi edino vredno in pomembno na področju družbenega.

Ob čem se zgodi, da so pomeni v besednjakih oziroma slovarjih prešibki in je treba uporabiti fonetiko v najširšem smislu?

Nemara bi bil Artaud primeren za to, da bi se pri iskanju pomena zatekali k fonetiki. A kaj, ko se je zgodil babilon jezikov, skupna pragovorica pa, recimo, da ne obstaja. Najmanjša pomenska enota ni glas, kakor je nota ali števka v drugih znakovnih sistemih. Če rečemo kra, kra, takoj vemo, da ta beseda posnema glas vrane, krokarja. In če rečemo k in r, sta to dvanajsta in osemnajsta črka slovenske abecede. Samo črki. V slovarju piše še, da sta soglasnika in kako se izgovorita, ne pa, kaj pomenita. In kaj storiti s prevodom, denimo, besedne zveze (iz domnevno izmišljenega jezika) pra kourks, ki jo uporabi Artaud v uvodu v predavanje? Bralec prebere in gre naprej, morda spotoma zadene ob kakšen občutek; če se začne vračati k tej zvezi, je že bližje prej omenjenemu poskusu z materialnostjo glasu.

Pri svojem strokovnem početju se srečujete poleg zapisov glasov s črkami tudi z drugimi zapisi glasov, na primer v notah. Kaj je tisto, kar naredi, da zapisani znaki spustijo zvok, glasbo?

Ko se znakov, zapisanih, slišanih, dotakne naše uho/oko, začnejo takoj prehajati v orbito osebne zaznave. Ob tem se sproži občutenje, a to gre navadno hitro mimo, saj ga povozi misel-čas, ki izkušnjo prevaja, tuje udomačuje, domače potujuje. Davno nazaj sem sodelovala pri »prevajanju« skladbe Igorja Stravinskega Pomladno obredje v istoimensko koreodramo. Pozneje pa pri transpoziciji Mannove novele Smrt v Benetkah/Viscontijevega istoimenskega filma v specifičen gledališki format, imenovan kroki, ki ga razvija režiser Matej Filipčič. Izjemen izziv je bilo pisanje dramskega besedila za matematično-fizikalni kroki Diracov akord, saj je bila izhodiščna koda tega krokija enačba, ki slovi kot ena od najlepših na svetu. Kako »pripraviti« formulo, da spregovori, da zazveni: »najprej se moraš z njo spoprijateljiti, da te spusti v svoje naročje« …

Obiskujete različne koncerte in glasbene prireditve. Na kaj ste poleg predajanja umetnosti tedaj še posebej pozorni?

Nekateri smo nekako nagnjeni, da vsaj pri glasbi, če gre za klasično, izgubimo tla pod nogami, kadar poslušamo Sokolova in njegov sublimni pianizem ali pa J. S. Bacha, pri katerem te precizne, disciplinirane variacije enega in istega dobesedno popeljejo pred in za rajska vrata. Prave čutne in miselne posla[1]stice so sodobne klasične skladbe skladateljev Gubajduline, Ligetija in drugih. Tu sem najbolj navdušena nad zvočnimi vzdušji, katerih izzvenevanje se po stopnjevanju prelamlja tja do najtanjših robov slišnega, kar tako močno izostri pozornost, da naposled zaznaš, zaslišiš tišino samo.

Vaše poznavanje različnih govoric oziroma pisav vam omogoča, da se soočate s tako imenovanim mejnim, kar umetnost kot taka že v osnovi je. Kako se s temi področji oziroma takšnimi skrajnostmi spoprijemljete?

Najprej je treba pomisliti, kaj je meja in kaj skrajnost? Meja kot preliv enega v drugo in potapljanje v obe področji, da izluščiš pomen na eni strani in ga sinhroniziraš s pomenom na drugi. Morda bi to luščenje pomena lahko primerjala z lomom valovne funkcije in s posnetkom kot posledico te operacije; na tem mestu se zgodi skrajnost, nekakšno nasilje, ki je imanentno interpretaciji – govorjenju. Ne z mejo ne s skrajnostjo še nisem sprijaznjena, sem pa tja ju doženem, a samo zato, da kaj hitro spet ugotavljam, da sem znova ugnana. Strašno težko je stopiti v stik s predpojmovnim, neverbalnim; ko začneš (zavestno) dihanje, takoj preneha notranji (samo)govor, pravijo, in to tudi drži.

/…/

Andrej Lutman