Iz tiskane izdaje (izid: 28. junija 2021)
Bojim se, da ženske vsepovsod delajo v življenju marsikaj, kar njihovemu dostojanstvu škoduje bolj od igranja timpanov.
Nadia Boulanger se je rodila leta 1887. Njen oče Ernest je bil profesor petja na pariškem konservatoriju, mati Raissa pa njegova 41 let mlajša ruska študentka, s katero se je poročil deset let pred Nadijinim rojstvom. Mati jo je spodbujala pri učenju glasbe, poskrbela za zasebne ure in jo spremljala na predavanja. Privzgojila ji je strog odnos do sebe: pri vsaki nalogi se je morala vprašati, ali je res dala vse od sebe. Raissa je skrbela tudi za vse naloge meščanske žene, sprejemala goste v svojem salonu ob petkih in se zavedala pomembnosti socialnih stikov. Pri šestih letih je Nadia dobila sestro Lili, ki je zelo zgodaj pokazala izreden talent za glasbo. Nadia je očetu obljubila, da bo skrbela za mlajšo sestro, ki mu je bila zelo blizu. Naslov povzemam po Jeanice Brooks: The Musical Work of Nadia Boulanger. Performing Past and Future Between the Wars; v članku povzemam tudi veliko ugotovitev iz te knjige.
Po smrti očeta leta 1900 je bilo 12-letni Nadii jasno, da bo kmalu morala poskrbeti za družinski prihodek. Zato se je pri študiju posebej potrudila in pri sedemnajstih začela poučevati. Od leta 1907 je učila na konservatoriju Femina-Musica in delala kot asistentka profesorja harmonije Henrija Dallierja. Kljub zelo uspešni pedagoški praksi Boulangerjevi leta 1910 niso dali profesure na Pariškem konservatoriju (dobila jo je šele 1946). V letih 1903 in 1904 je Boulangerjeva kot študentka na Konservatoriju prejela prve nagrade iz harmonije, orgel, klavirske spremljave in fuge (kompozicije). Na izpitih je nanjo postal pozoren Raoul Pugno, uveljavljeni pianist in profesor, ki ji je ponudil nasvete glede kompozicijskega razvoja. Družina Boulanger se je nanj zelo navezala, v Parizu so kupile stanovanje blizu njegovega in pozneje tudi sosednjo podeželsko hišo v Gargenvillu. Pugno je pomagal Boulangerjevi na začetku njene kariere: nastopala sta kot klavirski duo, dirigirala je koncerte, na katerih je nastopal kot solist, in skupaj sta komponirala – nazadnje opero La ville morte, ki zaradi začetka prve svetovne vojne ni bila izvedena. Nadia Boulanger je večkrat kandidirala za prestižno kompozicijsko nagrado Prix de Rome in leta 1908 povzročila škandal, ki je bil omenjen v časopisih: namesto zahtevane fuge za glasove je napisala instrumentalno – Saint-Saëns je bil ogorčen, saj je v tem videl predrznost. Kljub temu je po odločitvi francoskega ministra in preostalih članov žirije Boulangerjeva lahko sodelovala in v finalu prejela drugo glavno nagrado. Prva ženska, ki je prejela prvo glavno nagrado Premier Grand Prix, je bila 1913 njena sestra Lili; leta 1920 ji je s soglasno odločitvijo žirije sledila Marguerite Canal, ki ji je Saint-Saëns osebno čestital.
1914–1918
Prva svetovna vojna je bila za Nadio Boulanger zaznamovana s težko osebno izgubo: Raoul Pugno je na njuni koncertni turneji po Rusiji januarja 1914 nenadoma umrl in znašla se je sama v tujini s truplom 35 let starejšega mentorja. Njegova smrt je zanjo pomenila izgubo glasbenega partnerja, ljubezni in tudi zaščitnika, ki ji je omogočal kariero. S prihodom vojne se je prekinila njena koncertna aktivnost, nadaljevala pa je poučevanje in se s sestro Lili posvetila zbiranju denarja v podporo francoskim vojakom, ki so bili pred vojno glasbeniki. Lili je umrla 15. marca 1918. Nadia se je čutila krivo, ker je preživela svojo sestro, ki jo je imela za veliko bolj nadarjeno skladateljico od sebe, in se odločila, da bo življenje posvetila temu, da bo vredna Lilijine smrti. Ogromno časa in energije je posvetila ohranjanju spomina na sestro in njene skladbe. Leta 1919 je sama nehala skladati, saj se ji je zdelo, da so njene kompozicije »neuporabne«. V dnevnikih je videti, kako je osebno trpela, a na zunaj delovala trdno in pokončno. Verjela je, da ne sme poudarjati osebne izgube, ki je v primerjavi z izgubo celotnega sveta v prvi svetovni vojni neznatna – njena dolžnost je bila prispevati k povojni obnovi kulture.
Učiteljica glasbe
Razvoj Boulangerjeve pred vojno je bil tipičen za nadarjenega glasbenika: igrala je orgle, klavir, skladala, poučevala, nastopala in dirigirala. Po vojni se je bolj posvetila poučevanju, dobila je tudi profesuro na novoustanovljeni Ecole normale, ki naj bi omogočala kakovostno glasbeno izobrazbo vsem, ki na Pariški konservatorij niso bili sprejeti. Najbolj edinstvene in značilne za njeno pedagoško delo pa so bile srede, ki so simbolizirale pomembnost osebnega pristopa in družabnih stikov. Ob sredah je v svoje pariško stanovanje povabila svoje študente (navadno okoli 50 ljudi) in tri ure so posvetili izbrani glasbeni tematiki – harmonizaciji ob klavirju, izvedbi Bachovih koralov, predstavitvi najnovejših del Stravinskega … Dogajala so se nepredvidena in razburljiva glasbena potovanja, ki jih je Boulangerjeva vodila z izredno strastjo do glasbe in osebno karizmo; na koncu tega predavanja so se glasbenikom pridružili ugledni gostje in meceni, mati Raissa pa je postregla čaj. Poleti so podobna glasbena predavanja potekala v Francoski glasbeni šoli za Američane v Fontainebleauju in njeni podeželski hiši. Tu je dobila večino svojih najpomembnejših učencev (recimo Aarona Coplanda) in spletala stike, ki so ji omogočili več ameriških /…/
Jera H. Petriček
Dodaj komentar