(iz tiskane izdaje, izid: 20. september 2019)
Večer po zadnjem, navdihujočem koncertu turneje po Sloveniji z naslovom Entuziazem glasbenega prijateljstva sem imela priložnost poklepetati s članoma komorne zasedbe, ki je pripravila izjemen, muzikalno bogat, tehnično izpopolnjen in magičen glasbeni večer. Irena Kavčič, sicer solo flavtistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, in Tommaso Lonquich, italijanski klarinetist, že vrsto let skupaj poustvarjata raznovrstno glasbo v različnih zasedbah, kot je bila tokratna z godalnim kvartetom francoskega porekla Zaïde, ki se ji je pridružil še slovenski kontrabasist, trenutno član orkestra Dunajskih filharmonikov, Iztok Hrastnik. Ireno in Tommasa poleg ljubezni do glasbe povezuje tudi ljubezen drug do drugega.
Kje sta se srečala, kdaj sta začela skupaj ustvarjati?
Irena Kavčič: Srečala sva se v Madridu, kjer sva skupaj študirala na Escuela Superior de Música Reina Sofía (Visoka šola za glasbo kraljice Sofije). Zame je bil to podiplomski študij, kjer sem se po mojem mnenju naučila največ. Študirala sem pri želenem profesorju Jacquesu Zoonu. Tudi sicer sva se tam srečala z velikim številom dobrih učiteljev, ne samo za flavto, temveč tudi za druge inštrumente.
Tommaso Lonquich: Že kot študenta sva imela tam veliko priložnosti nastopati. Skupaj sva začela nastopati že na konservatoriju v Madridu, kmalu je med nama tudi preskočila iskrica.
Irena: Nato se je Tommaso preselil na Dansko, kjer je dobil službo kot komorni glasbenik, jaz pa sem se preselila v Ljubljano, kjer sem se zaposlila kot flavtistka v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija.
Tommaso: Pri glasbenikih je precej pogosto, da po študiju vedno stremimo k temu, da najdemo najboljšo možno rešitev za svoje ustvarjanje. To pomeni, da si primoran odpotovati tja, kjer se pojavi priložnost.
Kako partnerstvo vpliva na vajino glasbeno ustvarjalnost?
Irena: Mislim, da ima velik vpliv. Drug drugega dobro poznava in pogosto deliva misli o glasbenem ustvarjanju, ideje o tem, kaj nama je všeč.
Tommaso: Na splošno je za glasbenika težko ločiti zasebno in profesionalno življenje, tudi kot posameznik. Ko z nekom živiš, imaš z njim več stika in deliš veliko trenutkov tudi, ko nisi na vaji ali koncertu, kar ustvarja vez, ki čez čas postane res močna povezava. Najine vaje so videti nekako tako, da so zelo neposredne, ne potrebujeva veliko diplomacije, hitro se lahko sporečeva, ampak se hitro tudi pobotava.
Na zadnjem koncertu v Ljubljani je bilo ne samo med vama, temveč tudi med drugimi glasbeniki komorne zasedbe čutiti svojevrstno sinergijo. Imela sem občutek, da je šlo bolj kot za ustvarjanje glasbe za ustvarjanje glasbe skupaj.
Tommaso: Godalni kvartet Zaïde sem imel priložnost srečati in z njimi igrati na festivalu Lockenhaus v Avstriji. Všeč mi je bil njihov način igranja, t. i. francoski način, kjer je vse zelo transparentno in slišiš vse podrobnosti. Pred dvema letoma se je pojavila priložnost, da jih povabimo na festival v Mantovi, kjer sva z Ireno pogosto igrala. Skupaj smo pripravili program z Brahmsom, Ravelom, Debussyjem, od takrat pa redno sodelujemo. Pri takih stvareh gre nekako za ljubezen na prvi pogled. Slišiš zvok in zmožnost upravljanja časa, s katerima se lahko poistovetiš. Tako je veliko lažje delovati, saj za to ne potrebuješ veliko besed, da povežeš ljudi, temveč nas vodi zvok.
Irena: Ko se srečajo glasbeniki, ki drug drugemu ustrezajo, gre pravzaprav za zelo intimno izkušnjo, zato se pogosto zdi, da gre za več kot samo za igranje pravih tonov ob pravem trenutku, temveč se čuti energija med ljudmi, ki radi skupaj ustvarjajo.
Tommaso: Podobno je bilo z Iztokom. Irena ga je poznala, jaz in kvartet pa ne. Večino dneva pred prvim koncertom in na dan koncerta smo vadili skupaj, kar je bilo naporno, a s tako skupino ljudi, ki so se navajeni med seboj poslušati – kar je najpomembnejše – je skupno ustvarjanje kot svojevrstna improvizacija. Podobno kot pri jazz improvizaciji tudi tu nisem pričakoval vsak večer doslednega fraziranja, istega tempa.
Irena: Še pred zadnjim koncertom smo razmišljali o tem, kaj bi lahko pri izvedbi še spremenili, da bi dosegli drugačen dramatični lok. Pokoncertni pogovori nas navdihujejo, da igramo drugače in bolje, da skladbi dodamo drugačen pomen, drugačno barvo.
/…/
Aleksandra Gartnar
