Uslišati jazz, nadaljevanka, 2. del

(iz tiskane izdaje; izid: 30. september 2020)

Preproste forme in oblikovne posebnosti

V prvem delu nadaljevanke smo spoznali težavnost vsakršne enoznačne definicije jazza, ki zaradi fluidne in inventivne narave ter na neprestanem individualnem preizpraševanju lastnih ujetosti in preseganju standardiziranih modelov otežuje tudi iskanje formalnih okvirov, čeprav si je ta glasba v zgodovini pragmatično prilaščala oblikovne pridobitve drugih glasb in tradicij, po načelu »vse je dovoljeno«, le če se uporablja doseganje lastnih poetično zvočnih idealov. Najbolj razširjena formalna oblika znotraj jazza, za katero so potrebna le groba vnaprej določena navodila, je oblika tema – solo – tema. Tema je le kot povod za začetek in konec skladbe, saj se vmes izmenjujejo posamezni improvizirani soli, pri katerih glasbeniki izoblikujejo lastno ustvarjalnost. Tema praviloma poda tudi harmonični potek skladbe, ki je v veliki večini enak skladbi, iz katere so si to isto temo izposodili. Pri improvizacijah se lahko delno upošteva melodični potek teme, vodja zasedbe pa praviloma temi doda kakšno variacijo ter bistveno oblikuje stilsko zasnovo, ki ji morajo slediti drugi člani zasedbe. Tema torej vpliva tako na formalni ter stilski potek solističnih improvizacij, saj vodja z njo vnaprej omejuje popolno svobodo solistom. Izbrana ali komponirana tema na določeni izposojeni turnaround (Navadno zelo preprosto sosledje akordov, denimo III-VI-II-V, ki je podlaga za razvijanje improviziranih solov.) že napisane skladbe, prek vplivanja na strukturo improvizacije, vpliva tudi na izbiro zasedbe in nadalje na izbiro posameznih solistov. Tema torej ključno sooblikuje izraznost določene zasedbe okoli vodje, saj ta poda stilska izhodišča za improvizacijo, s pogojevanjem motivične variacije izhajajoč iz teme.

Bebop skladba Scrapple from the Apple Charlieja Parkerja iz leta 1947 formalno sledi preprosti strukturi tema – solo – tema, z dodanim uvodom in zaključkom. Akordalni krog si je Parker izposodil iz plesne skladbe Honeysuckle Rose, ki jo je leta 1929 napisal Fats Waller. Pozornost je treba nameniti medsebojni povezavi med napisano temo Parkerja in variacijami v improviziranih solih. Tema nekako deluje kot kompozicija, saj ta s svojo izkristalizirano strukturo stilsko sooblikuje improvizacijo. Parker je namreč prek zapisa teme ustvaril nekakšen rezervoar možnih stilskih zmožnosti. Ne gre torej za tematsko improvizacijo, saj v solih ni prepoznati melodičnih povzemanj in citiranj figur iz teme.

Občasno se pred temo pojavijo tudi komponirani ali improvizirani uvodi. V tem primeru skladbo uvede solist in je pri tem zelo svoboden glede trajanja in pogosto upošteva le določen turnaround izvajane skladbe. Čeprav se pogosto uvodni del melodično ne približuje temi, mora ta nekako napovedovati vodilno temo in širše vzdušje skladbe.

John Coltrane: India (1961) – uvodni modalni padal v G–ju napove naslednjo modalno atmosfero, v kateri se pojavijo tema in različni soli.

Zaključek ali coda sledi po zadnji ponovitvi teme in je največkrat napisana. Zanimiva je t. i. tap ending, krajša coda, ki traja polovico takta in je nekakšen zadnji refren. Občasno se pojavi tudi zvočni učinek prehajanja v tišino, ko celotna zasedba z vsakim novim taktom občutno znižuje dinamiko, do dokončne tišine.

Glenn Miller: In the Mood (1939) – zelo priljubljena swingovska skladba se zaključi z nekakšnim antiklimaksom, ko celoten orkester od 2:28 s ponavljanjem chorusa postopoma izginja v tišino ter se na kraju znova vrne v fortissimo.

Drugi poglavitni vir, iz katerega so jazzerji črpali formalne strukture, je tradicija ameriške popevke. Ta sega od preproste 16-taktne teme, ki praviloma izhaja iz ragtima in spirituala ter se je od štiridesetih let v jazzu zelo pogosto pojavljala.