Iz tiskane izdaje (izid: 21. december 2023)
V začetku novembra je Cankarjev dom v svojem Srebrnem abonmaju gostil Kraljeve pevce ali King’s Singers, kot jih bom v nadaljevanju imenovala. Vokalna skupina nas na svetovnih odrih navdušuje že več kot 50 let, v tem času pa je prejela številne nagrade, vključno z dvema grammyjema, emmyjem in umestitvijo v Hram slavnih revije Gramophone. King’s Singersi so tudi pri nas pojem a cappella petja z značilnim zvokom skupine, ki se prilagaja različnim žanrom in zvrstem, vse pa odlikujeta tehnična dovršenost in muzikalnost na najvišji ustvarjalni ravni.
V njej se je v preteklih letih zvrstilo lepo število pevcev, danes pa v njej prepevajo Patrick Dunachie, prvi kontratenor, Edward Button, drugi kontratenor, Julian Gregory, tenor, Christopher Bruerton, prvi bariton, Nick Ashby, drugi bariton, in Jonathan Howard, bas. Sama sem imela čast pripraviti pogovor s tenoristom Julianom in basistom Johnnyjem, ki smo ga opravili v hotelu Lev v dopoldanskem času pred njihovim koncertom. Oba sta zelo sproščena, uglajena in odprta sogovornika, ki sta z veseljem delila marsikatero podrobnost iz življenja skupine.
King’s Singers. Vokalna skupina z dolgo tradicijo in velikim vplivom na vokalno komorno glasbo. V takšni zasedbi pevcev nastopate od leta 2019. Kakšni so bili vajini občutki, ko sta se pridružila skupini? Kaj sta pričakovala in kakšna je razlika med tem, kako sta videla skupino, preden sta se ji pridružila, in kako jo vidita danes?
Johnny: Zelo zanimivo vprašanje. Preden sem se leta 2010 prijavil na avdicijo, skupine še nisem slišal v živo, sem pa poslušal njihove posnetke in prepeval njihovo glasbo, ko sem bil še študent. Na avdicijo sem bil povabljen ravno takrat, ko sem diplomiral. Avdicija za skupino King’s Singers je videti tako, da poješ z njimi, in ne pred njimi, v mojem primeru pa je avdicijo poslušal tudi moj predhodnik. Ena prvih skladb, ki smo jo skupaj zapeli, je bila zelo tiha, homofona skladba, tako da smo po skupnem vdihu tudi začeli skupaj. Zvok je bil zelo »predihan«. Spomnim se, da sem si takrat mislil, da česa takšnega v življenju še nikoli nisem izkusil. Mislim na petje v smislu služenja skupnemu zvoku in uniformiranosti tega. Tega do danes nisem izkusil nikjer drugje, je pa tudi res, da izven skupine ne nastopam veliko. Ravno zaradi posvečenosti skupnemu zvoku sem bil najbolj presenečen in ravno ta me v letu 2023 v skupini še vedno navdušuje.
Julian: Se strinjam z Johnnyjem. Sam še nikoli nisem prepeval v skupini, ki je tako uglašena v smislu ansambelske uigranosti, dihanja, skupnih začetkov, skupnih izzvenevanj akordov, spreminjanj taktusov … Vsi člani skupine delujemo kot eden. To je nekaj, česar kot zborist v vrhunskih angleških katedralnih in kapelskih zborih, ki so znani po svoji kvaliteti, nisem izkusil. Petje v skupini King’s Singers je popolnoma druga raven. Ker je skupina sestavljena le iz šestih ljudi brez dirigenta, si lahko bolj okreten, agilen in odziven glede na glasbo, ki jo oblikuješ. Razviti moraš sposobnost poslušanja in intuicije, kar vodi k oblikovanju skupnega homogenega zvoka, in mislim, da je ta sposobnost pri King’s Singersih izjemna. Skupino sem prvič slišal, ko so nastopili na moji srednji šoli leta 2006, in spominjam se, da sem se takrat spraševal, kako oblikujejo takšen zvok. Sam sem takrat prepeval v študentski »a cappella« skupini, v kateri smo izvajali preproste, lahkotne priredbe popularnih, jazzy skladb, ki so bile prav tako na programu King’s singersov, ki pa jim jih je uspelo oblikovati in obuditi v življenje. Seveda si v tistem času nisem predstavljal, da se bom kdaj pridružil skupini. Mislil sem si, da so neverjetno mednarodno uspešna »a cappella« skupina in da moraš biti posebno talentiran, da se jim lahko pridružiš. Danes vem, da je to le skupina šestih fantov, ki obožujejo glasbo in si vzamejo čas, da se ji lahko posvetijo, se odzivajo drug na drugega in se učijo, kako jo izvajati na najvišji možni ravni.
Vsi ste izobraženi pevci z različnimi glasbenimi izkušnjami. Kaj so vaše skupne vrednote in v katerih stvareh se razlikujete?
Johnny: Ta skupina in njeni člani nismo odgovorni samo za petje in nastopanje na odru, temveč tudi za delovanje skupine. Seveda imamo menedžment in agencijo, ki nam pomagata na turnejah, ampak mi smo tisti, ki smo odgovorni za to, kar se dogaja. V naši skupini je šest članov z različnimi zadolžitvami, odgovornostmi ali veščinami, ki delajo skupino še močnejšo. Nekateri so tako kot jaz bolj nagnjeni h kreativnemu vodenju skupine, drugi pa so bolj za finančno planiranje skupine. Pri nas so te vloge in razmerje mednjimi čudovito razdeljeni, pri čemer ni nujno, da imajo vse skupine takšno srečo. Navadno so ljudje bolj kreativni in morda nimajo toliko smisla za administracijo, pri nas pa smo s tem razmerjem zelo zadovoljni. Glasbeno imamo v skupini različne okuse. Nekateri obožujejo renesanso, nekateri pop, za skupino pa je zelo pomembno, da izvaja skladbe z različnega repertoarja. Veliko je vredno, da se lahko pogovarjaš z nekom, ki je poznavalec določenega stila, saj koncertni spored lahko oblikujemo tako, da je zanimiv občinstvu, ki deli isti glasbeni okus. Ugotovil sem, da je to izjemno uporabno. Z izvajalskega vidika prav tako mislim, da je izjemno dragoceno, da na odru nastopajo različni karakterji. Sam sem precej demonstrativen, imam velike okončine, veliko se gibljem, nekateri pa se počutijo povsem udobno, če stojijo pri miru. Lepo je imeti takšno raznolikost na odru, da nismo vsi preveč vzhičeni ali dolgočasni. Mislim, da smo glede tega precej uravnoteženi.
Julian: S svojega osebnega vidika bi dodal, da se zelo rad učim od kolegov, ki imajo znanja z drugih področij, kot jih imam sam. Z vidika osebnega razvoja je lepo biti obkrožen z zanimivimi in navdihujočimi sopevci, ki imajo različna zanimanja. Če bi bili vsi takšni kot jaz, bi se sam lahko dolgočasil, tako pa se lahko od Johnnyja učim o popu, od Patricka o stari glasbi in branju rokopisov, starih 1000 let, iz Sant Gallena, ki jih je pravkar kupil, kar je zame nekaj fascinantnega. Želim se učiti od drugih in v zameno svoje znanje deliti v naš ekosistem šestih. To je vznemirljivo.
Kako potekajo vaje? Imate umetniškega vodjo, ki vodi vaše vaje, ali je to kdo izmed vas? Kako združujete različne poglede?
Julian: Kot je že Johnny omenil, delujemo v partnerstvu enakovrednih šestih članov. Nimamo vodje, direktorja ali glasbenega vodje, tako da sami vodimo vaje. V administrativnem smislu imamo nekoga, ki nas vodi skozi vaje. Pred vsako vajo imamo okviren načrt in vemo, kaj moramo na njej predelati (npr. vsaj pet skladb, koncertni program, ki ga izvajamo zvečer in smo ga seveda vadili že mesece pred tem …). Glasbena vaja navadno poteka tako, da se odzivamo na dano situacijo. Kdo se lahko oglasi in reče: »Bi lahko skladbo izvedli še enkrat, nekoliko drugače, ker se mi zadnjič na koncertu ni zdelo, da smo jo izvedli povsem pravilno. Kaj vi mislite?« Na vajah delujemo zelo odprto in demokratično, posebne vrste veščina pa je tudi, da vemo, kdaj lahko govorimo in kdaj ne. Držimo se časovnega načrta in pravila 18/20, ki govori o tem, da vedno pri sebi preverimo, ali gre za malenkost ali pa morda ta prispeva k 20 odstotkom našega napredka in je zelo pomembna. Gre za to, da smo komunikativni, odprti, se medsebojno spoštujemo in se seveda držimo časovnega načrta.
Johnny: Ta način dela daje pevcem dovolj možnosti, da se lahko oglasijo, če želijo, ni pa nujno, da se. Če bi se vsi morali oglasiti in izraziti svoje mnenje, bi lahko naše vaje trajale v nedogled, ker pa vemo, da lahko nekaj predlagamo, pri čemer ni nujno, da to storimo, smo s tem opolnomočeni. Izmenjujemo se tudi pri tem, kdo je zadolžen za načrtovanje posameznih vaj, tako da ima vsak svoj prispevek pri kreativnem in administrativnem vodenju skupine.
Julian: Velikokrat se pogovarjamo še o eni stvari. Izmenjava naših članstev v skupini King’s singers je dokaj redka, saj pevci v skupini ostajajo več let. Johnny je na primer v skupini že 14 let, Chris 12 let, jaz sem deset let … Sami smo veliko glasbe izvajali, še preden smo prišli v skupino, in hkrati smo veliko glasbe izvajali tudi s pevci, ki so v skupini peli pred nami, in se od njih učili. Veliko glasbe, ki jo danes izvajamo, smo poznali že od prejšnjih pevcev ali pa smo poslušali njihove posnetke. Gre za »notranji spomin« skupine in znanje o tem, kako izvajati določene skladbe, kar nas velikokrat vodi in nam prihrani veliko časa. Tako vsake skladbe ne začnemo na začetku, ampak se s pomočjo posnetkov spomnimo, kako so ali smo jo izvajali prej. Če je bila izvedba skladbe dobra in je funkcionirala, to interpretacijo obdržimo, če ne, jo spremenimo in oblikujemo po svoje.
Ali svoje vaje snemate?
Julian: Če je to potrebno, jih. Ko izdelujemo novo skladbo, jo prepojemo od začetka do konca in se posnamemo ter potem komentiramo, kaj nam je všeč in kaj lahko slišimo, kaj lahko spremenimo …
Kako skrbite za svoje glasove? Imate vokalnega pedagoga, ki skrbi za zvok skupine, ali se skrbi za svoj glas posvečate individualno?
Johnny: Nimamo svojega vokalnega pedagoga, občasno pa koga povabimo na koncert ali na vajo. Večinoma imamo pevci svoje vokalne pedagoge že zaradi skrbi za zdravje svojega vokala. Seveda upoštevamo nasvete, ki jih dajemo drug drugemu, čeprav se medsebojno opogumljamo, da sami skrbimo za svoj glas, namesto da bi si prekomerno svetovali. Upevanje glasu je prepuščeno vsakemu posamezniku. Moram priznati, da sam nisem največji zagovornik upevalnih vaj. Svoj glas ogrevam tako kot zdaj, da govorim in si v hotelski sobi prepevam za zabavo. Navadno imamo na dan koncerta dveurno vajo, na kateri ogrejem svoj glas, saj jih imamo kar veliko. Sam sem ugotovil, da mi to povsem zadostuje, seveda pa nekateri pevci potrebujejo drugačen način, da svoj glas lahko primerno ogrejejo. Pri načrtovanju smo zelo pozorni na to, da imamo čez dan dovolj časa, da se vsak lahko na svoj način primerno ogreje in upoje za koncert. V prostoru za vaje se dobimo vsaj pol ure prej, da se vsak lahko primerno pripravi na koncert in ogreje glas, sam pa morda zgolj pijem kavo in jem čokolado. (smeh) Nekateri pred koncertom recimo nikoli ne pijejo /…/
Ana Erčulj
