Iz tiskane izdaje (izid: 21. december 2023)
Leto 2022 je slovenska vlada poleg Plečnikovega razglasila tudi za Tartinijevo leto, saj smo obeležili 330-letnico njegovega rojstva. Violinista, skladatelja, glasbenega teoretika in pedagoga Giuseppeja Tartinija (1692–1770), ki ga umeščamo med predstavnike visokega baroka, z današnjo Slovenijo povezujeta njegov kraj rojstva, Piran, kjer še danes lahko obiščemo njegovo rojstno hišo, pred katero je tudi trg z njegovim imenom in kipom, ter dejstvo, da je njegova mama izhajala iz ene najstarejših tamkajšnjih plemiških rodbin.
Imel je precej razburljivo življenje, še posebej mladost: postal naj bi duhovnik, a se je v Padovi, kjer je študiral pravo, njegov vedoželjni duh napajal z različnimi znanji. Od tam je zaradi skrivne poroke z varovanko tamkajšnjega škofa pobegnil in se zatekel v samostan Assisi, kjer se je nato posvečal predvsem samostojnemu študiju violine in kompozicije. Po menjavi vodstva v Assisiju, ki mu ni bilo več naklonjeno, se je odpravil po Evropi, kjer je srečeval izvrstne glasbenike in sam postajal eden izmed njih. Uspehi in sloves so bili tisti, ki so mu omogočili vrnitev v Padovo k ženi, kjer je postal prvi violinist in koncertni mojster kapele cerkve sv. Antona. Tam je ustanovil tudi violinsko šolo, ki so jo pogosto imenovali kar Šola narodov (La scuola delle nazioni), saj so k njemu prihajali študenti iz 8 različnih dežel (domnevno naj bi eden prišel celo iz Indonezije), v tem času pa je pomemben tudi njegov prispevek v akustiki.
Učitelj narodov: skupna evropska kulturna dediščina
Zgoraj zapisani so le drobci iz Tartinijevega življenja, podrobneje in bolj slikovito predstavljenega na razstavi z naslovom Učitelj narodov, ki je ob Tartinijevem letu nastala v sodelovanju Univerze v Ljubljani (soavtorja razstave sta doc. dr. Nejc Sukljan z Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ter prof. dr. Boštjan Udovič s Fakultete za družbene vede) in Univerze v Padovi (soavtor razstave je prof. dr. Sergio Durante). Razstava, ki na 20 panojih po sklopih predstavlja Tartinijevo burno življenje, delovanje v cerkvi sv. Antona v Padovi, njegov kompozicijski prispevek, njegovo dediščino, delovanje njegove violinske šole ter njegovo dejavnost v glasbeni teoriji tudi v povezavi z (istrsko) ljudsko glasbo, je bila prvotno na ogled teden dni v Dvorani Yehudija Menuhina v Evropskem parlamentu, poleti pa so si jo lahko ogledali obiskovalci Tartinijeve rojstne hiše v Piranu. Razstava, ki je zasnovana tudi interaktivno, saj so na zadnjem panelu kode QR, s katerimi lahko obiskovalec dostopa do posnetkov Tartinijevih del, je bila javnosti na ogled tudi v Ljubljani, natančneje v avli prenovljene Akademije za glasbo v Ljubljani, in sicer še 14 dni po uradnem odprtju v sklopu dogodkov s krovnim naslovom Tartinijev dan. Razstava je svojo pot nadaljevala v Gradec, kjer je bila med 12. in 14. decembrom predstavljena kot spremljevalni program k mednarodnemu muzikološkemu simpoziju o Tartiniju. Odprtju razstave je sledila okrogla miza, naslovljena Tartini: včeraj – danes – jutri, pri kateri so zbrani razmišljali o pomenu Tartinija tako v lokalnem kot mednarodnem prostoru nekoč in danes, oziraje se v prihodnost z nadaljnjimi raziskavami in praktično implementacijo novih spoznanj.
Tartini: včeraj – danes – jutri
Na okrogli mizi z naslovom Tartini: včeraj – danes – jutri so sodelovali prof. dr. Sergio Durante, znan. svet. dr. Metoda Kokole (ZRC SAZU), mag. Domen Marinčič, Manuela Rojec (Občina Piran) in Andrej Rojec (Skupnost Italijanov »Giuseppe Tartini« Piran). Pogovor je vodil doc. dr. Nejc Sukljan. Po uvodni opredelitvi o tem, kdo je bil Tartini, so sodelujoči muzikologi razlagali o projektih in raziskavah, ki so bile do zdaj narejene na področju Tartinijeve glasbe in njegovega delovanja tako v slovenski kot mednarodni muzikološki stroki. Gospa Rojec je pohvalila preteklo sodelovanje znanstvenikov in izvajalcev z občino Piran, ki so skupaj organizirali že nekaj srečanj, simpozijev ter koncertov, in poudarila, da si tega želijo tudi v prihodnje. Izpostavili so pred kratkim izdani dve knjigi ter zbirko prevodov Tartinijevih pisem. Po mnenju gospoda Marinčiča je pogostejše izvajanje Tartinijeve glasbe odvisno predvsem od števila notnih izdaj, ki trenutno zares ni visoko, in tudi dobrih izvajalcev, saj je njegova glasba tehnično precej zahtevna, pri tem pa je treba imeti ustrezno znanje izvajalne prakse. Gospod Rojec pa je izpostavil muzej, ki je bil pred nekaj leti urejen v Tartinijevi rojstni hiši v Piranu. Sledilo je razmišljanje, kako naprej, kaj bi lahko naredili za večjo prepoznavnost mogočnega glasbenega mojstra, ki je pustil za sabo veliko učencev in se tako vtisnil v celotno zahodnoevropsko glasbeno dediščino. Želja je po večjem sodelovanju znanstvenikov z občino Piran, ki bi lahko ponudila predvsem finančno okrilje za morebitne prihodnje simpozije, pogovore in koncerte, na drugi strani pa goreče prizadevanje g. Rojca v italijanski skupnosti, ki želi muzej modernizirati. Meni, da bi lahko pritegnili z zvočno inštalacijo, ki predvaja Tartinijevo glasbo, in bi tako širok krog občinstva navdušili bolj podzavestno. Priložnost za nadaljnje znanstveno delo pa je tudi v pisanju celostnejše Tartinijeve biografije ali produkcija filma o njem.
/…/
Zgovoren in ganljiv govor: violinski zvok Giuseppeja Tartinija
Tartinijev dan, ki so ga po besedah dr. Sukljana organizirali »z namenom predstaviti Tartinija, njegovo glasbo in številna področja njegovega delovanja širši javnosti, pa tudi stroki, za katero se marsikdaj zdi, da se še ne zaveda povsem njegovega pomena«, je bil časovno vezan na peti koncert 13. sezone koncertnega cikla Harmonia concertans v Atriju ZRC SAZU, na katerem smo lahko prisluhnili izključno Tartinijevim delom. Posebnost koncertnega cikla, ki ga prirejata zavod Harmonia Antiqua Labacensis in Muzikološki inštitut ZRC SAZU, je zagotovo v težnji po historično čim bolj pristni izvajalski praksi. Tako smo lahko ta večer izvedbi skrbno izbranih sedmih Tartinijevih sonat za različne zasedbe prisluhnili na historičnih glasbilih – baročni violini sta igrala izvrsten hrvaški violinist Bojan Čičić, ki je v zadnjem hipu nadomestil prof. Federica Guglielma in se mu je pri izvedbi treh trio sonat (Sonata a tre v d-molu, Brainard d2; Sonata III v A-duru, Brainard A5; Sonata IV v D-duru, Brainard Dro) v zelo prefinjenem glasbenem dialogu pridružila Mojca Jerman, violo da gamba in baročni violončelo je v vlogi generalbasovega glasbila in ene sonate za violo da gambo in bas (Sonata v B-duru za violo da gamba in bas iz zbirke z gradu Ledenburg v Osnabrücku) s sofisticiranim občutkom za komorno igro odigral Domen Marinčič, v izvedbi generalbasa pa se mu je pridružil še Tomaž Sevšek, ki je iz čembala v Tartinijevem Koncertu v A-duru za violino (Dounias 98) v priredbi za čembalo (Leonhard Frischmuth) izvabil mehkobno zveneče, premišljeno in z okusom zaokrožene fraze. Čičić je z izvrstno tehniko in briljantno violinsko igro poustvaril še Sonato I v G-duru, Brainard G1, za solo violino, z Marinčičem v vlogi basa pa sta brez čembala poustvarila še Sonato I v A-duru, op. 2, Brainard A14. /…/
Aleksandra Gartnar Kastelic in Ana Sodja
Dodaj komentar