Jože Trošt (10. maj 1940–22. november 2023)
Na praznik sv. Cecilije se je poslovil skladatelj, duhovnik, profesor in dirigent Jože Trošt. Za svoje delo je med drugim prejel red za zasluge Republike Slovenije. A najpomembnejša zanj je bila glasba, ki, kot je zapisal nekoč, »za Boga ni nikoli dovolj lepa …«.
Duhovniški poklic je že v mladosti prepletel z glasbenim, oba skupaj sta mu osmišljala in izpolnjevala življenje. V duhovnika je bil posvečen leta 1966, potem je odšel v Rim, kjer je na Papeškem inštitutu študiral cerkveno glasbo, študij pa zaokrožil z licenciatom cerkvene glasbe. Dokončal ga je predčasno, saj je moral prevzeti službo glasbenega vodja v ljubljanski stolnici. Tam ga niso pričakale idealne razmere – na skoraj popolnoma izpraznjenem koru je moral najprej na novo sestaviti zbor. Težave je imel tudi zaradi literature, saj je bil to čas po 2. vatikanskem koncilu, ki je odločil, da naj bo liturgična glasba predvsem v domačem jeziku. Službo regens chorija, vključno z vodenjem stolnega zbora, je opravljal 43 let, poleg tega je bil skoraj 30 let zborovodja Mešanega pevskega zbora Anton Foerster, s katerim je koncertiral in dosegal najvišja priznanja na zborovskih tekmovanjih. Vodil je tudi nekatere druge zborovske sestave. Med letoma 1973 in 1977 je na ljubljanski Akademiji za glasbo vpisal in končal študij kompozicije in dirigiranja, že prej, po prihodu iz Rima, je postal predavatelj cerkvene glasbe na Teološki fakulteti. Leta 1971 je obnovil Orglarsko šolo v Ljubljani ter jo nato vodil vse do leta 2012. Ob vodenju je poučeval nekatere glasbeno teoretične predmete, vseskozi je skrbel tudi za zbor učencev Orglarske šole. Pod njegovim vodstvom se je izobrazilo več kot tisoč zborovodij in organistov, mnogi so študij nadaljevali na Akademiji za glasbo ali v tujini in tako obogatili slovensko glasbeno kulturo in pedagogiko. Deloval je kot urednik revije Cerkveni glasbenik, pisal strokovne članke, priročnike za glasbenike, med drugim za zborovodstvo in za orgelsko improvizacijo. Kot dirigent je bil dobrodošel gost mnogih slovenskih cerkvenih zborov, združenih zborov in festivalov, na strokovnih srečanjih predan mentor in dragocen svetovalec. Vrsto let je bil glasbeni vodja poletnega tedna cerkvenih glasbenikov v Soči pri Trenti.
Njegov kompozicijski opus je zajeten in raznovrsten. Poleg skoraj tisoč zborovskih del v njem najdemo obsežnejša vokalno-instrumentalna dela, na primer oratorij Anton Martin Slomšek, pasijon, kantate, orkestralna in komorna dela, samospeve, več kot 20 maš za različne zasedbe, posebno pozornost je namenil tudi orglam, svojemu in osrednjemu inštrumentu katoliške liturgije. Pri nekaterih orgelskih skladbah je uporabil sodobnejši kompozicijski slog, s klastri, disonancami in nekaterimi posebnimi zvočnimi efekti, zato je mnenje nekaterih muzikologov, da njegova glasba ne želi govoriti z glasbenimi sredstvi današnjih časov, neupravičena. Primer take skladbe je Žalna fantazija, kompozicija iz leta 1993, ki jo je namenil orglam, napisal jo je ob letalski nesreči na Korziki.
Seveda pa je vseskozi ustvarjal dela, ki so mu jih narekovale vsakodnevne cerkveno-glasbene potrebe; tá pogosto vsebujejo prvine slovenske ljudske glasbe, hkrati bogato tradicijo cerkvene glasbe – vse od modalnosti do kompozicijskih dosežkov vokalno-instrumentalne polifonije. Komponiral je tudi v zadnjih letih, ko ga je doletela huda bolezen. Po pripovedovanju njegovega učenca Igorja Kovačiča, zborovodje in organista z Iga, je kljub telesni oslabelosti ohranil neverjeten spomin. Ko ni mogel več pisati, mu je skladbe narekoval. Zadnje delo, iz leta 2020, je orkestralna priredba Marijine ljudske pesmi Še gori ljubezen. Kot da bi slutil, da se njegov čas izteka. Ostalo pa bo vse tisto, kar je lepega in dobrega storil za slovensko glasbeno kulturo. In tega je veliko.
Polona Gantar
