Iz tiskane izdaje (izid: 28. junija 2021)
Bienale Zagreb je v kontekstu sodobne glasbe pojem in nesporna referenca ter orientacijska točka tako za skladatelje kot izvajalce in kritike ter vse, ki jih ta glasba zanima. Zagreb tako vsako drugo leto postane križišče sodobne produkcije in sodobnih del, ki so že postala klasični izbor. Postane prizorišče eksperimentalnega gledališča, sodobnih komornih in velikih zasedb ter elektronske in elektroakustične glasbe, vključuje pa tudi sodobni ples in jazz.
Da se Bienale Zagreb uvršča med vrhunce sodobne glasbene produkcije, je dejstvo, in tudi letos se je festival obrnil v presežke evropske glasbene produkcije, v kateri ni manjkala niti slovenska udeležba. Tako smo lahko slišali delo Vita Žuraja (Best of five – praizvedba), pred njim pa so se na bienalu predstavili že drugi slovenski skladatelji (Nina Šenk, Uroš Rojko, Vinko Globokar in drugi).
Štirje programski sklopi festivala
Bienale Zagreb sicer letos poteka v štirih programskih sklopih, Furioso!, Shifting, le sacre de l’été in Celebration!, glede na situacijo pa so mojstrski tečaji potekali po spletu. Letošnji povabljeni skladatelji na tečaju so Alexander Schubert, Martin Matalon, Sasha Blondeau in Raphaël Cendo, ki so prispevali tudi svoja predavanja. Tečaji so potekali skupaj z ansamblom Quasars iz Bratislave pod vodstvom skladatelja in dirigenta Ivana Buffe. Namen skupnega dela je bil v praksi preizkusiti funkcionalnost posameznih skladb ter analizirati dela in njihov zapis, kot praktični preizkus izvajanja in posameznih razširjenih izvajalskih tehnik. Velja predstaviti gostujoče skladatelje, ki predstavljajo raznoterost sodobne ustvarjalnosti. Tako se Alexander Schubert posveča novi sceni in ustvarja raznovrstna dela, ki so bodisi blizu sodobnemu gledališču bodisi združujejo svet klasičnih in elektronskih inštrumentov, reminiscirajo techno in iz hibridnih zmesi tvorijo novo celoto. Združuje avdiovizualno umetnost, multimedije in se zaposluje s tem, da v nas vzbudi čutne vtise pred refleksijo. V nasprotju z njim je Martin Matalon povezal izkušnje z elektroniko, s katero se je spoznal na IRCAMu, s skrbno zasnovanim kompozicijskim postopkom. Njegova dela se družijo tudi z literaturo, ki je ne uporablja le kot zvočni vir, marveč ji daje samostojno vlogo. Matalon je mojster barve in čvrsto pisane strukture, ki teče spontano in tekoče ter daje prednost prisluškovanju rahlosti zvoka in ne izpostavlja pretirane dramatike. Sasha Blondeau je med vsemi najbolj polivalenten, saj komponira mešano glasbo, instrumentalno ter elektroakustično. Ukvarja se z interakcijo med instrumentalnim in elektroakustičnim poljem v okviru komponiranja. Raphaël Cendo je skupaj s Franckom Bedrossianom razvil koncept nasičene glasbe (musique saturée) oz. instrumentalne nasičenosti, kot zavračanje domačega in željo, da bi ustvarila nova področja. Cendo svoj stil oblikuje z željo, da bi iz koncerta ustvaril ritual. O saturaciji Cendo trdi naslednje: »Pred natančno določitvijo nasičenih parametrov je treba najprej ugotoviti, da nasičenost sama po sebi ne obstaja. To je le posledica presežka v omejenem prostoru in pri tem, kako doseči nasičen kontekst, je morda bolj pomemben kot zvok, ki ga proizvaja, kot njegov rezultat. Kot bomo pozneje videli, je to res ena od bistvenih točk, ki razlikuje akustično od električne nasičenosti, ki je pogosta v popularni glasbi. Akustična nasičenost vključuje zapleten zvočni pojav, ki obstaja s kombinacijo natančno obdelanih in izpopolnjenih glasbenih para- metrov – in zahvaljujoč naložbam izvajalca.
/…/
Marina B. Žlender
