Iz tiskane izdaje (izid: 22. december 2022)
Ne glede na poimenovanje je beneški Biennale Musica z naslovom Out of stage vsakoletno prizorišče izjemnih mednarodnih dosežkov v sodobni glasbi in priložnost, da se spoznamo z vrhunskimi avtorji in izvajalci. V to bližnjo Meko poromamo vsako leto v septembru in si dodobra napolnimo ušesa. Biennale Musica že drugo leto vodi italijanska skladateljica Lucia Ronchetti, ki je tokrat v ospredje postavila glasbeno gledališče. Osredotočenje na določeno temo nam je ponudilo odlično izhodišče za spoznavanje z njo prek zrelega izbora najvidnejših del, kar nam je dalo uvid v dosežke na tem področju na mednarodni ravni. Na festivalu so predstavili nova dela iz izbora glasbenega gledališča, za katera so naročila prejeli Simon Steen-Andersen, Helena Tulve, Michel van der Aa, Thierry Coduys, Paolo Buonvino in Annelies Van Parys, nova dela pa so prispevali tudi Alexander Schubert, Rino Murakami in Ondrej Adamek. Seveda nista manjkala niti Georges Aperghis in Mauricio Kagel. Zlatega leva za svoje delo je tako prejel italijanski skladatelj Giorgio Battistelli, čigar delo Jules Verne so izvedli prejemniki srebrnega leva, skupina Ars Ludi.
Fokus – glasbeno gledališče zunaj gledališkega odra Naslov Out of stage ilustrira nova glasbena in zvočno-vizualna dela, ki ne pripadajo več nujno odru, marveč zasedajo svoj čas in prostor v alternativnih okoljih. V tem Napovedovanje prihodnosti skozi zvok Beneški glasbeni bienale 2022 kontekstu smo si na bienalu ogledali dve zvočni instalaciji: Primer morskega konjička (Le cas de l’Hippocampe) Thierryja Coduysa in Diafani zvok (Diaphanous Sound) Paula Hauptmeierja. Prva predstavlja izjemno in nenavadno tridimenzionalno potovanje v virtualni prostor in čas, v katerem lahko poslušalec-gledalec sam vpliva na zvok in prostor z gibi glave oz. z usmerjanjem pogleda ali vrtenjem na stolu. Nenavadno virtualno doživetje nas pospremi na apokaliptično površje Zemlje po svetovni katastrofi ali pa imaginarnega planeta, s sivim nebom in lunarno kratersko površino, ki se v določenem trenutku spremeni v zapuščen podvodni svet, v katerem so živi le mehurčki navideznega zraka, ali pa spet zaplavamo v opustelo zimsko gorsko pokrajino, kjer se s pogledom gibljemo po prostoru. Če prvo presenečenje velja vidnemu, pa ne gre zanemariti generiranega zvoka, na katerega lahko vplivamo, in si ustvarjamo svojo zvočno pokrajino z gibanjem oči ali telesa. Postanemo center in težišče tega zvočno-vizualnega izkustva in se previdno gibljemo po njem, vrženi v spreminjajočo se pokrajino vedno novih apokaliptičnih svetov, v katerih smo povsem sami, in se prek zvoka orientiramo po njih ter jih prek njega nekako oživljamo in iztrgamo dokončni tišini smrti. Izjemno močno doživetje nas povsem prevzame in nas spodbudi k razmišljanju o vlogi zvoka po koncu življenja na Zemlji ali na drugem planetu, o zvoku kot organski materiji, kot znanilcu živega in dogajanja, ki oživi sicer mrtvi svet. Nenavadna plastičnost zvoka, v katerem se lahko orientiramo za 360 stopinj, nas celostno potopi v njegov svet in nam omogoči popolno doživetje. Res zanimiva izkušnja futuristične narave, ki obenem priča o izpopolnjenosti sodobne tehnologije, s pomočjo katere lahko gradimo nove svetove, ti pa bodo nekoč morda postali celo realnost in nas nasledili. Instalacija nas je popolnoma prevzela kot vizija prihodnosti brez človeka ali vsaj brez njegove vloge v njem, pri čemer je zvok odigral bistveno vlogo ne le vzdušja, marveč občutka oživljanja te mrtve kataklizme. Zvok je postal znanilec življenja in se s poslušalčevo pomočjo oblikuje sproti, poslušalec pa je po eni strani nema priča opustošenja, v katerem se znajde le s pomočjo zvokov in gibov, s katerimi jih spreminja.
Druga instalacija je bilo nenavadno delo Paula Hauptmeierja, v katerem je inventivno prilagodil prostor določenim geometrijskim likom, orisanim s svetlobnim žarkom. Prehod skoznje s slušalkami omogoča generiranje različnih zvokov, ki se ob vsakem prehodu skozi svetlobo spremenijo in označujejo posamezna polja. Zlasti zanimivo postane dogajanje pri nagibanju glave skozi stičišča svetlob in hitrem menjavanju zvočnih polj. Paul Hauptmeier si je zvok torej predstavljal kot material, ki ga je lahko fizično oblikoval v prostoru.
To prehajanje med različnimi zvočnimi realnostmi spremeni naše slušno zaznavanje in nastane dialog med pravimi in virtualnimi zvoki, katerih izbor pogojujemo z gibanjem, hojo po prostoru. Ta specifična dinamika zvoka pomeni poseganje virtualnega v fizično in zamejenost posameznih zvočno-prostorskih polj ustvarja nekakšna krpanka zvočnih območij, med katerimi je edini konkretni zvok oglašanje galebov, ki jih zaslišimo, ko se približamo oknu s pogledom na pristan Arzenala. Ta nas spomni na soundscape, sicer pa instalacija daleč presega konkretne izkušnje, saj nas vodi iz ene abstraktne zvočne situacije v drugo, prek posameznih polj in likov, izrisanih s svetlobo. Siceršnja zatemnitev prostora omogoča osredotočanje na zvočne svetove in nas spodbuja, da se aktivno vključimo v instalacijo ter si sproti ustvarjamo vedno nove zvočne izkušnje s sprehajanjem po prostoru. Ustvarimo si individualni zvočni prostor, v katerem smo edino počelo pri kombiniranju zvočnega nabora, ki ga zaznavamo prek slušalk. Instalacija nam ponuja v razmislek idejo o novem prostoru, v katerem bo najpomembnejši označevalec in akter zvok, ne več svetloba ali dogodki, poslušalec pa tako svoboden, da ga bo lahko kombiniral po svobodni volji, glede na gibanje po prostoru.
Michel van der Aa je v komornem glasbeno gledališkem delu združil video in godalni kvartet, katerih svetova povezuje živi pripovedovalec. Ta nam predstavi zgodbo ostarelega Geiserja, ki ga obenem gledamo v filmu. Geiser živi sam v zapuščeni hišici na podeželju in se boji, da bo izgubil spomin, zato si krajša čas z izpisovanjem in izrezovanjem člankov iz enciklopedije.
/…/
Marina B. Žlender
Dodaj komentar