(iz tiskane izdaje; izid: 30. september 2020)
Rajko Dujmić (1954–2020) poleg Đorđa Novkovića (1943–2007) in Zdenka Runjića (1942–2004) upravičeno velja za največjega skladatelja popevk iz nekdanje skupne države. Leta 1976 se je kot mladi inštrumentalist pridružil pop zasedbi Novi fosili; s popevko Diridonda izpod peresa festivalskega ustvarjalca uspešnic Zdenka Runjića je takrat osvežena zasedba (pridružila sta se ji tudi pevka Đurđica Miličević, pozneje Barlović, 1950–1992, in kitarist Vladimir Kočiš Zec) vzbudila precej pozornosti na prestižnem splitskem festivalu. Ko je Dujmić okoli leta 1978 dobil v roke zvežčič pesmi mlade pesnice Dee Volarić, se je začela tudi njegova skladateljska kariera. Pesmi Sanjaj me in Da te ne volim sta bili prvi v dolgem nizu uspešnic, s katerimi si je Dujmić prislužil naziv enega od najuspešnejših ustvarjalcev uspešnic na nekdanjih tleh skupne države. Za matično zasedbo Novi fosili je Dujmić po letu 1978 pa tja do prve polovice devetdesetih napisal vse največje dosežke. Zasedba je že pred njegovim prihodom igrala (in snemala) v tujini, a so ga zaradi evrovizijskega festivala, na katerem je Dujmić kot skladatelj trikrat zaporedoma dosegel lep uspeh (leta 1987 z Novimi fosili in pesmijo Ja sam za ples 4. mesto, leta 1988 s Srebrnimi krili in pesmijo Mangup 6. mesto in leta 1989 z zasedbo Riva in pesmijo Rock me zmago) sredi osemdesetih poznali po vsej Evropi. Z več kot 1800 pesmimi je Dujmić pomagal soustvarjati kariere nekaterih najbolj znanih hrvaških glasbenih ustvarjalcev, med drugim poleg omenjenih tudi Jasne Zlokić (Skitnica), Jasmina Stavrosa (Umoran sam) in Nede Ukraden (Oči tvoje govore), kot aranžer, producent in/ali glasbenik/sovokalist pa še mnogo drugim zasedbam in posameznikom oz. posameznicam (Tutti Frutti Band, Goran Karan, Jadranka Stojaković, Poslednja igra leptira, Aerodrom idr.). Leta 1991 je napisal neuradno hrvaško himno Moja domovina, ki jo je na pragu balkanskih vojn izvedel Hrvatski band aid, v devetdesetih pa je, po prvem razhodu Novih fosilov, izdal tudi solistični album Nizvodno od raja (1993) in skladal filmsko glasbo (Cijena života, 1994).
V Nove fosile je Dujmića kot nadobudnega klaviaturista in ritem kitarista povabil prvi vodja zasedbe, bobnar in producent Slobodan Momčilović Moka (1943–1985; za bobni ga je nasledil Nenad Šarić, 1947–2012). Ta je tudi spodbudil mladega glasbenika, da je začel resno skladati ob že omenjenem zvezku pesmi Dee Volarić, ki naj bi imel približno 20 strani. Zasedba Novi fosili je sicer delovala od leta 1969 kot spremljevalna zasedba mnogo uspešnih jugoslovanskih pevcev in pevk (med drugim v Sloveniji zelo popularnih Ljupke Dimitrovske in Ivice Šerfezija), v prvotni zasedbi, od katere sta po letu 1976 ostala le Moka in basist Marinko Colnago, pa so izdali nekaj malih plošč in album Novi fosili (1973). Večjega komercialnega uspeha ni bilo; v sedemdesetih je bil med pop zasedbami z uspešnicami v ospredju znameniti Pro arte z Novkovićevimi hiti. Ko je k Fosilom prišel Dujmić, je menil, da je za besedila treba angažirati bolj pesniške duše; poleg Dee Volarić je v prvem obdobju nove zasedbe do odhoda pevke Đurđice z besedili intenzivno sodeloval hrvaški tekstopisec in pesnik Momčilo Popadić Pope (1947–1990), ki je ubesedil danes zimzelene uspešnice Plava košulja, Šuti, moj dječače plavi, Tonka, Čuješ li me, jel’ ti drago, Najdraže moje, Reci mi tiho, tiho in Pomorska večer. Dea Volarić je napisala priljubljeno pesem Saša, tik pred odhodom Đurđice Barlović pa so za zasedbo začeli pisati nekateri drugi znani tekstopisci, med njimi Mario Mihaljević in Zrinko Tutić. Pesniški naboj je iz uspešnic Fosilov počasi izginjal, čeprav se je še našla kakšna izjema (denimo Milena, ki jo je leta 1983 ob prihodu pevke Sanje Doležal napisal Tutić in se uvršča med njegova najboljša besedila, ali pa Popadićeva Momo, zašto plačeš iz leta 1986).
Med letoma 1978 in 1992 se je skoraj vse, kar je Dujmić napisal, spremenilo v uspešnico. Ta leta so bila tudi t. i. zlata leta prodaje nosilcev zvoka; plošče (velike in male) in kasete so se prodajale v zdaj nepredstavljivih nakladah. Album Novih fosilov Budi uvijek blizu je leta 1981 pošel v nakladi 100 tisoč izvodov, leta 1983 pa je do takrat manj znani pevec Milan Popović Daniel po zaslugi evropske uspešnice Džuli/Julie prodal 800 tisoč izvodov albuma Bio sam naivan, ki je izvirno izšel leto poprej in ni dosegal visokih prodajnih uspehov. Ko je Džuli uspela na Evroviziji, so album ponatisnili. V Sloveniji sta bila v tem času (in ostala tudi pozneje) rekorderja po prodaji Andrej Šifrer in zlasti Marijan Smode, ki še vedno drži rekord 127 tisoč prodanih izvodov nosilcev zvoka. Nekdanja država je bila Dujmićevo najustvarjalnejše okolje; po njenem razpadu z izjemo peščice pesmi tudi po lastnih besedah ni več ustvaril večjih ali pomembnejših del. Še verjetneje je, da je njegova ustvarjalna žilica pojenjala tudi zaradi osebnih težav in majave usode njegove matične zasedbe, v kateri je po letu 1991, ko se je razšla dotedanja postava, ustvarjal z drugimi člani oz. članicami, izdajal nosilce zvoka, a brez večjega uspeha. Ko so se Novi fosili leta 2005 znova zbrali v znani podobi iz druge polovice osemdesetih, Dujmić zanje ni več pisal novih avtorskih pesmi, temveč so po državah nekdanje Jugoslavije s preigravanjem starih pesmi utrjevali status največje jugoslovanske (in hrvaške) pop skupine. Dujmićeve pesmi so ostale v DNK jugoslovanskih narodov, kot tiste Novih fosilov tudi množica drugih, s katerimi je Dujmić ukrojil podobo jugoslovanskega in tudi slovenskega popa. Brez njegovih pesmi bi bile lestvice popularne glasbe na naših tleh konec sedemdesetih in v osemdesetih videti popolnoma drugačne, prav tako pa bi bila drugačna podoba družbe in generacij, na katere je ta glasba vplivala.
Matej Krajnc
Dodaj komentar