18. maj 2020
»Imam srečo, da nisem prav izbirčna in da mi je všeč raznolikost. Lahko bi rekla, da mi je v vsakem letu študija bilo blizu eno obdobje, nato drugo, prevladovala pa je verjetno romantika.« To je bilo razmišljanje mlade klarinetistke Urške Zupan, ki bo že v mesecu juliju sklenila študij na prestižni akademiji Mozarteum v Salzburgu. Vzgib za daljši pogovor je nastal po njenem koncertu v okviru cikla Mladi virtuozi, kjer smo lahko občudovali njeno mojstrstvo v interpretaciji del impresionizma in 20. stoletja. Daljši del pogovora smo prihranili za tiskano različico naše revije Glasna, na spletu pa objavljamo odgovore na vprašanja o klarinetistični in širši glasbeni krajini pri nas in v svetu.
Odličnih slovenskih klarinetistov ne manjka, od M. Bekavca, A. Zupana, J. Kotarja, J. Jenka, pa do D. Sodje, U. Rojka… Kako so vplivali nate in katere tuje klarinetiste bi še omenila kot vzor? Med drugim si bila tudi na seminarju v Apeldoornu na Nizozemskem, pa verjetno še kje?
Prav gotovo klarinetisti na domačih tleh pustijo prvi in najmočnejši vtis – nekateri v večji, drugi v manjši meri. Name je imel velik pozitiven vpliv na začetku glasbene poti v nižji glasbeni šoli prof. Jože Kregar, s katerim sva se odlično razumela. Spoznal me je z glasbenim svetom in mi omogočil muziciranje v raznolikih sestavah: v komornih skupinah, v orkestru, kot solistki z orkestrom, in me že kot zelo mlado spodbujal k udeležbi raznih tekmovanj. S prof. Dušanom Sodjo na Konservatoriju za glasbo in balet sem poskušala poglobiti svoje glasbeno izražanje in postati bolj senzibilna, kar se tiče interpretacije dela. Velik vpliv name pa je imel tudi Mate Bekavac, čigar tehnična naddovršenost in interpretacije del verjetno vsakemu klarinetistu predstavlja velikanski vzor.
Od tujih klarinetistov je poleg mojega profesorja največji vtis name naredil Charles Neidich, profesor na prestižnem Juilliardu v New Yorku, ki sem ga spoznala na seminarju v Apeldoornu na Nizozemskem. Poleg tega sem se udeležila še številnih drugih seminarjev, med drugim s Pascalom Moraguesom, Andreasom Schablasom in Geraldom Pachingerjem.
Kako bi ocenila razmere na glasbeni sceni v Sloveniji glede na tvoje dosedanje izkušnje pri nas in v tujini? Je priložnosti za mlade, nadarjene glasbenike dovolj? Česa nam manjka?
Moram reči, da Slovenija v primerjavi z drugimi državami študentom ponuja zelo pestro izbiro možnosti urjenja in prirejanja recitalov ter solističnih koncertov. Obstaja kar nekaj organizacij in festivalov (Glasbena Mladina Ljubljanska, Glasbena Mladina Slovenije, Festival Ljubljana, …), kjer se mladi, nadarjeni glasbeniki lahko predstavijo v najrazličnejših ciklih. Poleg tega lahko študent z opravljeno avdicijo nastopi tudi z enim od slovenskih simfoničnih orkestrov, kar je zagotovo nepozabna izkušnja. Zelo mi je všeč, da se kulturno dogajanje vedno bolj razvija tudi izven Ljubljane in velikih dvoran. Na primer v Bohinju, kjer preživim veliko prostega časa, se med poletjem v cerkvi Sv. Martina v Srednji vasi, Sv. Janeza Krstnika in Sv. Duha v Ribčevem Lazu odvijajo koncerti priznanih slovenskih in tujih glasbenikov. Tudi obiskanost koncertov je odlična, za kar med poletjem niso zaslužni samo turisti, temveč tudi domačini.
Kar pa sem v Avstriji opazila kot zelo pozitivno, je velika podpora države kulturi. Salzburg in Dunaj, na primer, v veliki meri turiste privabljata na račun obujanja Mozartove zgodovine in glasbene zapuščine. Tako je vsak smiseln projekt podprt in financiran s strani države – za razvijanje kreativnosti in ustvarjalnosti zato ni meja.
Trenutno nadaljuješ svojo pot v tujini, kjer se ti bodo gotovo ponudile še številne priložnosti. Se v prihodnosti vidiš bolj v izvajalskih vodah ali te privlači poučevanje? Morda igra v orkestru ali manjši zasedbi in kot solistka?
V Salzburgu sem se v teh letih najbolj izurila kot orkestrska glasbenica, v čemer bi se v prihodnosti rada še dodatno izpopolnjevala. Zdi se mi, da moraš kot glasbenik biti vsestranski, zato bi mi najbolj ugajalo, da se ukvarjam z vsemi naštetimi stvarmi po malo. Seveda bo v ospredju in glavnem fokusu vedno orkester, zdi pa se mi izredno pomembno, da se znanje preizkusi tudi v poučevanju, tako najmlajših kot starejših glasbenikov. To marsikoga postavlja pred poseben izziv, saj je včasih to, kar je tebi povsem samoumevno, zelo težko spraviti v besede, razumljive nekomu drugemu. Prav tako me zanima igranje v manjši komorni zasedbi, saj je tudi povezanost z ljudmi v manjšem krogu boljša in včasih učinkovitejša. V Avstriji sem podrobneje spoznala Alexander tehniko in Feldenkrais metodo, ki se ukvarjata z spreminjanjem navad gibanja in zavedanjem svoje telesne drže. Obe metodi sta mi zelo pomagali pri dobrem in lagodnem počutju z inštrumentom, zato bi se rada v tej smeri še bolj izobrazila in nekoč mogoče na ta način tudi pomagala drugim glasbenikom.
Zahvalila pa bi se tudi staršem in bratu ter širši družini, ki so me vedno vzpodbujali, radi poslušali in v vseh pogledih podpirali.
Marina Žlender
Pogovor bo v celoti objavljen v naslednji tiskani številki revije GLASNA.
