Jelena in Igor Cvetko

(iz tiskane izdaje; izid: 27. marec 2020)

Nekateri ljudje radi poslušajo zgodbe, drugi jih radi pripovedujejo. Ko smo se po eni od njunih številnih predstav srečali, sem dobila občutek, da se predstava sploh še ni končala. Pripoved o dveh izjemnih ljudeh, ki se iz dneva v dan izpopolnjujeta, s svojo umetnostjo in energijo pa navdušujeta mlade in stare, me je prevzela ravno tako, kot je pred desetimi leti prepričala odbor Glasbene mladine Slovenije, ki jima je ob praznovanju 40-letnice njenega obstoja podelil nagrado za posebne zasluge. Jelena Sitar Cvetko, po izobrazbi dramaturginja, sicer pa lutkarica in pedagoginja, in Igor Cvetko, po izobrazbi kemik in etnomuzikolog, med drugim Štrekljev nagrajenec za prenos otroške tradicije, se ukvarjata predvsem z lutkovnim gledališčem, v katero vnašata vse svoje znanje in pretekla spoznanja. Njun štab delovanja je Gledališče Zapik – minimalistično, komorno in interaktivno. Pravita, da pri njunih predstavah sodelujejo tudi gledalci, pri čemer se ustvarjata krogotok energije in mreža odnosov. Nekatere predstave zato postanejo čista terapija. V dobri poldrugi uri, ki je minila, kot bi trenil, sta me očarala s pristnostjo in predanostjo svojemu poslanstvu. Zgodba, ki sta jo pripovedovala, se je dotaknila vseh mogočih tem: njunega skupnega začetka, lutkarstva na Slovenskem, sodelovanja z GMS, vključevanja njunih hčera v njuno dejavnost, anekdot z mednarodnih gostovanj pa vse tja do pomembnosti korenin naroda in najnovejšega tipa gledališča pri nas: kamišibaja.

Kako sta kot posameznika vstopila v svet umetnosti in kje sta se vajini poti srečali?

Jelena: Z lutkami sem začela sama, nato sem se vključila v lutkovno skupino, ki jo je vodil Lojze Kovačič. Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je bila glede na moje dejavnosti popolnoma logična odločitev, lutke pa so bile vedno prisotne, tudi na Akademiji so bile moje osnovno vodilo pri izbiri seminarskih nalog, asistenc ipd. Tema moje diplomske naloge je bil Faust med lutkami, imela pa je tudi svoj praktični del, pri čemer sta se najini poti križali. Z Igorjem sva na povabilo takratnega umetniškega vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana Edija Majarona skupaj obnovila lutkovno predstavo Doktor Faust Milana Klemenčiča.

Igor: Moja mama je bila dobra znanka Sava, Klemenčičevega sina, tudi lutkarja, prek katerega sva prišla z Jeleno do originalnih lutk in dragocenih informacij o prvotni predstavi. Tako sva jo leta 1982 res obnovila in najina navezava z lutkami se je le še nadaljevala. Sicer sem si sam prve lutke izdelal že v osnovni šoli, pozneje, ko sem poučeval na OŠ Ledina, pa sem tam vodil tudi otroško lutkovno skupino »Karfjole«. Ime so si izmislili učenci sami: Cvetko – cvetača – karfjola).

Kakšno je trenutno stanje lutkarstva v Sloveniji?

Jelena: Slovensko lutkarstvo je izjemno kakovostno, predvsem sta za to zaslužna Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor, ki sta po kakovosti izredno visoko v Evropi, pa tudi nekatera druga manjša gledališča, ki imajo prav tako evropske reference. Težava je v tem, da se dialog med institucionalno in neinstitucionalno produkcijo izgublja, kajti ta je bil pri nas vedno vir inspiracije za obe strani. Zdi se mi krasno, da je gledališče žarišče določene kulture. Zdaj imamo dobro lutkovno umetnost, ki enakovredno stopa v dialog z vsemi ostalimi, lutkovna kultura pa postaja stvar preteklosti. To vidimo po vedenju občinstva na predstavah, po upadu števila lutkovnih skupin … Še vedno verjamem v stavek: Lutke živijo povsod, nekatere tudi v gledališču. Zato verjetno predavam lutkarstvo na Pedagoški fakulteti v Kopru.

Igor: Ustvarjanje vsakega posameznika v skupini je pravzaprav način, kako se Slovenci družimo. In še ne daleč nazaj je imela skoraj vsaka šola svojo lutkovno skupino. Lutke so bile tam vrsta otroškega gledališča, možnost in ustvarjalni prostor druženja otrok. Igra in obenem kulturna dejavnost, ki je bila del širokega gibanja, ki je imelo za posledico, da je iz otrok rasel tudi bodoči nabor lutkarjev, ki so se temu gledališču kasneje večkrat zapisali tudi profesionalno. Obenem so bile lutke medij, ki je doma na poseben način povezoval vso družino. Danes smo na to, žal, skoraj pozabili.

Jelena, predavate gledališče in lutke na koprski Pedagoški fakulteti. Kako poskušate mlade pedagoge motivirati za tovrstno umetnost, kakšen pomen in namen ima v učnem procesu javne izobraževalne ustanove in kot obšolska dejavnost?

Največ delamo z lutkami, ker so zelo uporabne za delo z otroki – tako kot popolnoma didaktični pripomoček kot tudi osebni ustvarjalni izziv za učitelja in otroke. Glede na ure, ki jih imamo na voljo, skušam študentom približati medij in njegove vrednosti, pri čemer morajo bodoči pedagogi sami skozi določene ustvarjalne procese. Moja želja je predvsem, da so opremljeni z osnovnimi znanji in da je ustvarjanje z lutkami in gledališčem zanje prijetna izkušnja, ki jo bodo želeli kot učitelji in vzgojitelji prenesti v svoje razrede in skupine. Pomembno je, da vsi skupaj, učitelji in umetniki, otrokom pomagamo vzpostaviti dober odnos do sebe, do drugih in do sveta. Če jim pomagamo razvijati ustvarjalnost, bodo znali reševati probleme, ki se bodo pojavili na njihovi poti, pa mi zanje danes sploh še ne vemo.

V okviru projekta Koncert, ki pride k vam ste še vedno dejavni pri Glasbeni mladini Slovenije. Kakšni so vaši spomini na to obdobje?

Jelena: Pred desetimi leti sva od Glasbene mladine Slovenije dobila posebno priznanje za sodelovanje, česar se še živo spominjam. Ob vseh pomembnih imenih sva se med nagrajenci z majhnim papirnatim odrom, na katerem sva predstavila rezijansko zgodbo o zverinicah in s katerim sva obredla vso Slovenijo, znašla tudi midva. Bila naj bi rekorderja v številu pripravljenih in odigranih predstav. Sprva sva se spraševala, zakaj ravno midva, a se je izkazalo, da sva ravno z najinimi predstavami ogromno otrokom približala glasbo in zgodbe, prek tega pa jim ne nazadnje omogočila tisti prvi pomembni stik z umetnostjo, o katerem smo prej govorili.

Igor: Pri tem je treba poudariti, da najine predstave vedno spremlja živa glasba. Ta največkrat temelji na ljudskem izročilu, tako kot tudi zgodbe predstav, ki jih pripravljava. Za Glasbeno mladino je bil ta najin pristop k lutkam očitno zanimiv, ne samo koncert kot tak, temveč koncert skozi gledališče. Na začetku je bil to velik »šov«, še posebej Zverinice iz Rezije, kjer malemu občinstvu predstaviva originalno rezijansko zasedbo (citiro/violino in bunkulo/bas). Najprej jim narediva kratek in zanimiv etnografski uvod, v katerem opozoriva še na značilne elemente rezijanske glasbe. Inštrumenta se pojavita še enkrat tudi po predstavi, ko otroci na »vižo«, ki so jo že spoznali, zaplešejo. Tako skupaj podoživimo, kar so od naju izvedeli in kar sva jim pokazala. Skozi gib ob plesu »naučeno« nato začutijo in lahko ponotranjijo. Koncept predstave je v tem primeru torej zasnovan na ideji, da nekaj izvedo, nato slišijo in si ogledajo zaigrano zgodbico. Skozi njo »padejo « v Rezijo, na koncu pa jih povabiva, da skupaj še zaplešemo. Predstavi lahko sledi delavnica, pri kateri otroci še enkrat podoživijo celoten dogodek.

/…/

Aleksandra Gartnar