(iz tiskane izdaje; izid: 26. junij 2020)
Pogovor z nadarjeno, bistroumno in razgledano glasbenico se je dolgo izmikal. Dosežkov, o katerih bi v reviji lahko pisali, se je nabralo veliko, prevečkrat pa je pretehtalo »hiperkorektno« vedenje, da naše stalne avtorje – Ana Erčulj nas redno oskrbuje z izvirnimi pogovori – odstopimo raje drugim medijem. In ker mediji poznavalci, ki bi zasledovali mlado »sceno«, počasi izginjajo, sem izziv kot urednica sprejela kar sama. Pogovor je nastajal »pod temnim oblakom« koronskih ukrepov v spletni komunikaciji več tednov. Za vsako vprašanje nekaj dni premisleka, nato pa poslan odgovor, izstreljen kot pričakovan zamah odločne dirigentke, ki ima v žepu že diplome iz muzikologije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti ter zborovskega dirigiranja v razredu prof. Sebastjana Vrhovnika na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Trenutno na ljubljanski akademiji nadaljuje študij orkestrskega dirigiranja v razredu prof. Marka Letonje in prof. Simona Dvoršaka. Kot pevko in zborovodkinjo je poznajo najvidnejši slovenski ansambli, med temi pa posebej izstopa njeno umetniško vodenje vokalne skupine Gallina. Med zadnje izjemne podvige pa se prav gotovo uvršča ustanovitev sestava Musica Emonica.
Poznava se že kar dolgo, in če bi te morala na hitro opisati, bi rekla le, da si svoje poti suveren gospodar oz. da tvoja barka dobro jezdi po burnih valovih. Po mojih podatkih si v zgodovini Akademije za glasbo v Ljubljani sploh prva, ki je sama (pri tem seveda ni odveč zapisati, da ne izhajaš iz glasbene družine) ustanovila zbor in orkester in s svojim sestavom Musica Emonica izvedla Mozartovi Kronanjsko mašo in Večernice. Kaj te je gnalo na to samostojno pot?
Najprej moram samo malce popraviti podatek v vprašanju, da ni res, da ne izhajam iz glasbene družine. Moji starši res niso akademsko izobraženi glasbeniki, so pa veliki ljubitelji ljudskega petja, mama pa je tudi igrala prečno flavto in oče kitaro. Oče izhaja iz družine Kralj, ki je znana po ohranjanju ljudskega izročila tako pesmi kot tudi pripovedk iz Zagorice v Dobrepolju in je dolga leta tudi vodil skupino ljudskih pevcev Zagoriški fantje. Starši so tako tudi vseh svojih šest otrok vpisali v glasbeno šolo, ki smo jo vsi končali, sestra pa je končala Konservatorij za glasbo in balet iz smeri kitara.
Pri ustanovitvi zbora in orkestra Musica Emonica sta me gnala predvsem želja po ustvarjanju z ljudmi, s katerimi se čutim povezano, in možnost, da uresničim svoje ideje in zamisli. Kot dirigentka sem si želela več prakse z orkestrom in zborom, imela sem željo po skupnem napredovanju, hkrati pa sem čutila pomanjkanje sodelovanja med pevci in inštrumentalisti. Vedno so me motile delitve na pevce in glasbenike ali delitve na zborovske in orkestrske dirigente. Zame je glasba samo ena in teh delitev ne pozna. Želela sem ustvariti skupino, ki ne bo razlikovala med enimi in drugimi, ampak bo delovala v skupnem povezovanju in muziciranju. Veliko več lahko dosežemo skupaj kot pa vsak posamezno. Druga želja, ki je bila razlog za nastanek Musice Emonice in njene programske usmeritve, pa je izhajala iz tega, da sem čutila pomanjkanje koncertne ponudbe v vokalno-inštrumentalni glasbi in hkrati željo občinstva po takšnem repertoarju, saj so bili koncerti, ki so končno le prinašali takšen program, izredno obiskani.
Hvala, ker si omenila svojo družino in prav posebno tradicijo negovanja ljudske pesmi. Prejšnja opomba se je res nanašala na akademske kroge, ampak za glasbenika je bistvena ljubezen do glasbe. Če se prav spomnim, ste sloveli po tem, da gojite družinsko petje, in verjamem, da tradicija pri vas še ni zamrla. Kaj vse imate na repertoarju in kateri glas pripada tebi? Glede na to, da pogovor nastaja ravno v času »kuge« 21. stoletja, imate tudi kakšno zdravilno pesem in protikužni spev?
Malce smo se vsak s svojimi obveznostmi in šolanjem »raztepli« po svetu, tako da zdaj največkrat zapojemo ob kakšnih družinskih praznikih, najraje ob božičnih, tako da so na repertoarju božične pesmi. Sicer pa je repertoar dokaj širok in so na njem tako balade kot ljubezenske, svatovske, šaljive pesmi. Meni je namenjen alt, tako da od njega ne odstopam. (Smeh.) Za protikužni spev pa je primerna prav vsaka pesem, zapeta z dobro voljo in iz srca.

Med številnimi pogovori, ki si jih pripravila za našo revijo Glasna, sem našla tudi tole zanimivo vprašanje: Dirigent mora sprejemati odločitve. Katere so bile pa tvojem mnenju najtežje, najbolj drzne, zanimive? Katere bi morda danes mladim glasbenikom odsvetovala?
Mislim, da je bila ena od najdrznejših sprejeta lani, ko sem ob podpori prijateljev pevcev, komponistov in inštrumentalistov ustanovila zbor in orkester Musica Emonica. Ena od usodnejših oziroma tistih, ki me je najbolj zaznamovala, je bila tudi, ko smo skupaj z Ano in Višnjo ustanovile vokalno skupino Gallina. Takrat sem bila še zelo zelena in si nisem niti predstavljala, koliko lepih doživetij nam bo prineslo delovanje v tej skupini. Ravno v njej sem se ogromno naučila o medsebojnih odnosih, pa tudi o manjših odločitvah, ki so stalnica delovanja dirigentov, kot sta oblikovanje koncertnih in tekmovalnih programov ter odločanje za skladbe, ki bodo skupini ustrezale, da bodo poudarile njene prednosti in skrile njene slabosti. Med delovanjem sem seveda naredila ogromno napak, ki so bile del nenehnega učenja, na katero pa smo dirigenti v svojem delovanju tako ali tako obsojeni. (Smeh.) Veliko je tudi odločitev, ki se nanašajo na postavitve vokalne skupine, zbora ali orkestra glede na akustičen prostor, v katerem se koncerti izvajajo. Vsak prostor je nekoliko drugačen in zahteva prilagodljivega dirigenta in postavitev ansambla. V tem primeru je dobrodošel nasvet koga, ki je v tem prostoru koncerte že izvajal, saj se v nasprotnem primeru znova lahko učiš le na svojih napakah, za katere je dobro, da jih ne ponavljaš, (smeh) z leti pa dobiš občutek za prostor in prepotrebne izkušnje, ki jih na začetku vsekakor ne moreš imeti. Če so koncerti ozvočeni, se mi zdi ključno, da dirigent zaupa lastni presoji in se ne prepusti modrovanju tehničnih delavcev, temveč sledi svoji viziji in jo trdno zagovarja, tudi če to pomeni, da se mora klavir premakniti za pet metrov, da se mora prestaviti 20 mikrofonov, da se oder nekoliko obrne itd. Ključno za dobro izvedbo glasbenih skupin je, da se pevci in inštrumentalisti dobro slišijo in počutijo na odru, četudi to pomeni, da se mora tehnična oprema postaviti na glavo. Mladim glasbenikom sicer nobenih odločitev ne odsvetujem. Vse so del njihove poti. Niso vse pravilne, se pa prav iz vsake izmed njih lahko nekaj naučijo in s tem prispevajo k lastnemu napredku.
/…./
Veronika Brvar