Iz tiskane izdaje (izid: 30. septembra 2021)
Beseda v odnosu do glasbe – libreto
Richard Wagner je bil skladatelj in libretist, svoje ideje o operi pa si je prizadeval temeljito opredeliti tudi v teoretičnih delih. Odnos med besedo in glasbo je poskušal opisati in rešiti v svojem delu Opera in drama, ki ga je končal leta 1851, približno v sredini obdobja, ko ni skladal, ampak urejal ideje in pisal teoretične razprave. Bistvene ideje reforme, ki jo je poskušal Wagner izvesti, je povzel dr. muzikologije Ivan Klemenčič v članku Operne reforme Richarda Wagnerja in glasbena drama, iz katerega črpam naslednja dva odstavka.
Opera in drama
Najprej pa trditev, ki me je kot gimnazijko najbolj zadela in ki jo Klemenčič ne navaja v članku: Wagner v svojem besedilu opisuje glasbo kot žensko, ki jo mora oploditi moško počelo, beseda. Obstaja torej možnost razlage, da ima za Wagnerja besedilo večjo težo od glasbe. Vendar gre Wagnerju za nekaj več: Lisztu piše, da ne želi pisati oper, ampak drame (izraz »glasbena drama« je Wagner zavračal, čeprav se je prav ta uveljavil in obdržal za njegova dela). Ali, kot pravi Klemenčič, »za razliko od opere je v glasbeni drami ključno, da glasba ni avtonomna, samozadostna, enakovredno mora sprejemati dramo in obratno drama glasbo, kar pomeni, da druga drugo podpirata. To estetsko načelo je v skladu z Wagnerjevo idejo celostne umetnine (Gesamtkunstwerk), ki v operni ustvarjalnosti ni nekaj novega, a je bila z Wagnerjevo načelnostjo oživljena kot podrejanje glasbe, pesništva in plesa v novo celoto.« Ker je Wagner želel doseči zlitost in podrejenost tako besede kot glasbe višjemu cilju – drami, se v operah, ki so nastale po reformnih spisih, ni držal period, kadenciranja in glasbenih točk, kot je duet, tercet ali ansambel. Z glasbo je želel podpreti in poustvariti dramo, ki jo je najprej zapisal v besedilu. Ker se je želel osvoboditi primeža kitic in ljudske pesmi, je librete napisal brez rim, zato pa z uporabo drugih pesniških sredstev, recimo aliteracije. Glasba, ki se je z besedilom zlila v dramo, je sestavljena iz neskončne melodije. Pomembno vlogo v gradnji drame je dobila tudi mreža vodilnih motivov, s katerimi dobi orkester bistveno večji izrazni pomen. Prek orkestra Wagner nagovarja čustveni odziv poslušalca, saj kot pravi romantični umetnik trdi, da ga je mogoče razumeti samo prek čustev.
Življenje
Med življenjem se je Wagner razvijal in spreminjal. Po začetnih operah, v katerih je že reševal podobna vprašanja kot pozneje, je s pomočjo fi lozofi je, politike in lastnih izkušenj izoblikoval edinstveno rešitev človeštva, kot je razumel svoje poslanstvo. Prekiniti je želel hinavščino in se požvižgati na trenutne trende ter smernice glasbene industrije. Ustvarjal je kult samega sebe in že zelo hitro razdelil ljudi na privržence, od katerih je pričakoval popolno vdanost, in nasprotnike. Njegovi libreti so mu bili tako pomembni, da je organiziral javna branja v najprestižnejših gledališčih in jih objavljal že leta pred končanimi operami. Pisal je za tisti čas zelo zahtevne pevske linije; opera Tristan in Izolda je bila prvič izvedena šest let po tem, ko je bila napisana (ko je bil pevec Ludwig Schnorr von Carolsfeld skupaj s svojo ženo kot prvi kos izvedbi glavnih vlog). Wagner je bil prepričan, da je življenje umetnika neločljivo od njegove umetnosti.
/…/
Jera H. Petriček