Na témo Pogovor

Violinistka Lucija Krišelj, prva Slovenka v züriškem orkestru Tonhalle

Iz tiskane izdaje (izid: 30. marec 2022) 

Züriški orkester je dobil novo redno članico. Lucija Krišelj je decembra 2021 uspešno opravila avdicijo za tuttistko na drugih violinah. S tem je postala prva Slovenka, zaposlena v Tonhalle-Orchester Zürich, ki si z izjemnim dirigentom Paavom Järvijem prizadeva priti med pet najboljših orkestrov na svetu. Za mesta v züriškem orkestru se potegujejo najboljši glasbeniki z vsega sveta, njegovi člani lahko postanejo le redki glasbeniki. Lucija je trenutno edina od Slovencev, ki jim je uspelo priti mednje, v preteklosti pa je 20 let mesto prvega koncertnega mojstra opravljal prof. Primož Novšak, pri katerem je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po opravljenem magisteriju se je odpravila na študij v Zürich, kjer je končala še solistično specializacijo pri prof. Andreasu Jankeju, fiziologijo igranja na instrument in pedagoški magisterij. Zdaj, ko se je po šestih letih igranja z orkestrom Tonhalle znašla na drugi strani avdicijske zavese kot redna članica, končno lahko zadiha. Gorenjka, po rodu iz Kranja, je igrala še v orkestru ljubljanske Opere, v orkestru züriške Opere, s slovenskimi filharmoniki in dunajskimi filharmoniki.

Avdicijo si uspešno opravila za zaveso. Kaj se ti je podilo po glavi pred tem in še, ko si izvedela, da si sprejeta?

Na avdicijo sem šla brez vsakih pričakovanj. V mesecih pred tem sem imela malo smole z zdravjem, tako da nisem skoraj nič vadila. Dva tedna pred avdicijo sem razmišljala o odpovedi, ker pa sem se ravno začela počutiti bolje, sem sklenila, da vseeno grem. To ni bila moja prva avdicija, tako da sem vedela, kako bo vse skupaj potekalo. Prve etape avdicij so praviloma povsod za zaveso, kar kandidatom omogoča pošteno in enako možnost ne glede na spol, starost in možna poznanstva v orkestru. Glede na to, da je bila to prva avdicija po daljši bolniški, sem se v prvi etapi želela čim bolj vživeti v glasbo in suvereno zaigrati svoj part. Takoj po uvodni frazi se mi je v hitrem delu zgodila nenavadna napaka, tako da sem si v glavi že sarkastično čestitala za nastop in sproščeno igrala do konca. Po presenečenju ob razglasitvi rezultatov prve etape sem potem drugo etapo igrala z idejo, da je moje igranje dovolj dobro in se mi ni treba naprezati in bati napak. V odločilni, zadnji etapi so mi zelo prav prišle izkušnje z drugih avdicij, tako da se nisem ustrašila potencialnega uspeha in nastop suvereno izpeljala do konca. Ko so mi povedali, da sem izbrana kandidatka, sem bila v šoku. Po čestitkah celotnega orkestra in sprejemu pri sekciji sem s svojim zaročencem uspeh proslavila še s kozarcem viskija in pozneje z večerjo. Šele ponoči, ko sem popolnoma budna ležala v postelji, je vse začelo prihajati za mano. Vsak dan po tem je postajalo bolj resnično.  

Kako je biti del stalne zasedbe orkestra Tonhalle?

V veliko čast mi je, da sem bila sprejeta. Igrati v tem orkestru je bila moja želja še iz zgodnjih študijskih let. Moj mentor, prof. Primož Novšak, je bil v svojih aktivnih letih tukaj koncertni mojster, tako da smo njegovi študenti zoreli ob njegovih posnetkih koncertov, ki nam jih je radodarno posojal. On me je tudi spodbujal, da sem po diplomi na akademiji leta 2016 šla poskusit srečo v Zürich. Kmalu po prihodu sem naredila avdicijo za praktikantko v orkestru Tonhalle, kar je močno spodbudilo moj apetit po redni službi. Z orkestrom sem v naslednjih letih sodelovala prek pogodb za določen delovni čas, dokler nisem konec 2021 uspešno opravila avdicije za redno delovno mesto. Ob opazovanju mednarodne glasbene scene sem res hvaležna za vse priložnosti, ki sem jih imela, predvsem pa za končni razplet.  

Ali obstaja poleg igranja tudi osebnostni intervju?

Na avdiciji je pomembno predvsem igranje, nato pa ima kandidat enoletno poskusno dobo, v kateri se izkaže, kako deluje v sekciji. Orkester je ekosistem, v katerem mora vsak najti svoje mesto. Preveč podrejanja lahko pomeni zatiranje lastnih idej, kar dolgoročno ni izpolnjujoče. Potrebno je kar nekaj prilagajanja in spretnosti, da najdeš zlato sredino med željami in kritikami kolegov ter tem, kar čutiš sam. V praksi to po navadi pomeni 15 kolegov, 15 različnih in včasih tudi nasprotujočih si mnenj. V tem letu lahko orkestraši opazujejo tudi tvoje odzive, delovne navade, smisel za humor. Če se malo pošalim, lahko rečem, da osebnostni intervju poteka v garderobah in ob avtomatu za kavo.

Velik del avdicije je psihološki. Lahko se ti zazdi, da si igral dobro, pa potem ne narediš avdicije. Ali pa se ti zdi, da si igral slabo in jo narediš. Je bilo tako tudi pri tebi? Je res, da se je treba sprostiti? Kako je tebi uspelo?

Avdicija je za glasbenika poseben dogodek. Med študijem ni veliko primerljivih situacij, tako da je večinoma treba poskusiti večkrat, preden si zmožen v trenutku nastopa pokazati svoj maksimum. Na kocki je pogosto zmožnost preživljanja, mogoče je redna služba pogoj za vizum in s tem obstanek v določeni državi. Naval glasbenikov za službe v najboljših orkestrih je ogromen. Jaz sem bila pogosto v boju sama s seboj, moje igranje se mi nikoli ni zdelo dovolj dobro, vedno sem videla možnosti za izboljšave. Ključno je bilo spoznanje, da ni pomembno, kaj o svojem igranju na avdiciji mislim jaz, ampak komisija. Sama bi se zaradi očitne napake v nastopu poslala domov, komisija pa je na srečo videla tudi vse dobro v mojem igranju. Včasih perfekcionizem začne ovirati glasbeno izražanje in nastop je videti skromen, kar seveda ni zadovoljivo. Po drugi strani pa lahko več tvegaš, se vživiš v glasbo, kar ti odpre več možnosti za napako. Potrebnih je bilo kar nekaj poskusov, preden sem našla ravnotežje med obojim. Potem pa še nekaj, da je bilo to ravnotežje všeč tudi žiriji. Trema nikoli ne izgine. Z izkušnjami se spremeni to, da se naučiš ravnati z njo in te ne preseneti več.

/…/

Petra Rakić

Dodaj komentar

Klikni za oddajo komentarja