Iz tiskane izdaje (izid: 30. marec 2022)
Skladatelj, pianist, klavirski pedagog, predavatelj in publicist Bojan Glavina je na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomiral iz orgel pri prof. Hubertu Bergantu in kompozicije pri prof. Marku Mihevcu ter opravil dvoletno šolo za klavirske pedagoge v Gorici pri prof. Sijavušu Gadžijevu. Je prejemnik študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani za skladbo Štiri folklorne miniature za orkester (Ljubljana, 2008) in Tartinijevega priznanja Občine Piran za izjemne dosežke v kulturi (Piran, 2013). Veliko njegovih skladb je bilo nagrajenih na slovenskih in mednarodnih natečajih za kompozicijo. Več kot polovica njegovega opusa je posvečena otrokom in mladini.
Skladati ste začeli ob poučevanju, iz hobija. So vas učenci tako navdihnili ali ste s pisanjem lastnih del iskali individualizirane načine, da bi vaši učenci lažje usvojili določene glasbene prvine?
Komponirati sem začel zelo pozno, šele okrog svojega 30. leta. Do takrat je bil ves moj glasbeni svet – in to mi je popolnoma zadostovalo – igranje klavirja in orgel ter neizmerno uživanje v intenzivnem poslušanju in spoznavanju vseh zvrsti glasbe. Ko pa sem začel učiti otroke igranja klavirja, se mi je odprla popolnoma nova dimenzija, ki je vplivala tudi na to, da sem začel komponirati. Res sta me stik z najmlajšimi in želja, da bi jim pomagal vstopiti v čarobni svet glasbe, tako inspirirala, da sem si začel za vsakega učenca posebej izmišljevati skladbice in jih tudi zapisovati. Mojim učencem je bilo to zelo všeč in smo se tako dosti bolj približali glasbi in napredovali. Tudi učenci so se počutili bolj svobodne in se »odprli« za ustvarjanje. Vstopiti v otrokov svet, približati se otrokovemu razumevanju in odkrivanju sveta skozi opazovanje in spoznavanje magije zvoka, harmonij in zvočnih kombinacij je bilo zame odkritje. Nisem samo spremenil razmišljanja, ampak sem se začel zavedati pravega bistva glasbe. Skozi prizmo čiste otrokove radovednosti do pojave melodij, sozvočij, pavz … sem tudi sam »uzrl« čisto glasbo – glasbo brez šablon, teže pravil, banalnosti. Takrat sem tudi prvič začel komponirati, najprej seveda klavirske skladbice.
Poleg klavirskih del in zborovske glasbe (za različne zborovske sestave) vaš opus zajema zajeten kup komornih skladb. Lani ste na pobudo našega aktiva učiteljev klarineta in saksofona Zveze primorskih glasbenih šol izdali zbirko Pustolovščine za saksofon in klavir (tudi s transkripcijo za klarinet) in prav te miniature imajo zelo zanimive naslove (npr. Zeleni čaj, Gasilec in balerina, Sladke variacije, Netopirjev let, Sonatina devetnajstih krompirčkov, Ob novoletnem šampanjcu in šopku peteršilja …). So naslovi spodbuda za domišljijo, torej pomoč otrokom, da lažje razumejo glasbeno besedilo?
Ustvarjanje je v svojem bistvu veselje in radost do življenja. Če v sebi obdržiš otroškost in čudenje pri odkrivanju in spoznavanju sveta, je vsaka, še najmanjša stvar ali občutek, pojav, dogodek, srečanje … lahko navdih ali motiv za ustvarjanje – v tem mojem primeru skozi zvok, harmonije, melodične in ritmične kombinacije.
V ustvarjanju pa je vse povezano – vse je lahko zvok oz. vse se da izraziti z zvokom: barve, svetlobo in senco, gib, dotik, okus, tudi abstraktne ideje in oblike … Otroci, pa tudi velika večina odraslih, se zelo radi odzivajo na duhovitost, humornost, igrivost, nenavadnost, nepričakovanost … Iz tega dostikrat izhajajo tudi nekoliko neobičajni, nepričakovani naslovi mojih skladb, ki pritegnejo, animirajo mladega izvajalca tudi s tega vidika. Kot primer lahko naštejem še nekaj »inspirativnih« naslovov iz svoje zadnje klavirske zbirke z naslovom Klavirske kratkice: Deset požirkov jabolčnega soka, Pijana miška, Končno palačinke!, Razprodaja v trgovini, Tri najkrajše skladbice na svetu, Je to hrenovka?.
Davnega leta 2002 sem še kot učenka glasbene šole imela čast igrati v orkestru glasbene igre Figov top, ki ste jo na besedilo Dimitrija Kralja napisali ob 50. obletnici ustanovitve glasbene šole Izola. Glasbena predstava je bila zame posebno doživetje, saj sem se takrat prvič srečala s tako veliko produkcijo. V zbirko vaših glasbeno-scenskih del se je pred kratkim umestila tudi glasbena igra Iz trebuha anakonde, ki je bila izvedena v koprodukciji Glasbene matice Ljubljana, Cankarjevega doma in Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Kako ste se lotili pisanja tega dela?
Omenjena glasbena igra Figov top je nastala ob 50-letnici Glasbene šole Izola in v njej so vključeni vokalni solisti, mladinski zbor, orkester, dramski igralci in plesalci iz folklorne skupine, tako da je bil to res velik in zahteven projekt. Glasbena igra Iz trebuha anakonde pa je nastala po naročilu Glasbene matice Ljubljana in pri tem sem imel dosti lažje delo, saj sem ustvaril glasbo samo za otroški zbor s spremljavo klavirja. Dogajanje v igri Iz trebuha anakonde z besedilom in pesmimi Tomaža Vrabiča je zelo slikovito, posamezne pesmi so dobro napisane in ritem lepo teče, tako da se mi ni bilo težko vživeti in poiskati ustrezne zvočne podobe posameznih delov.
/…/
Larisa Marjanovič
