Na témo Pogovor

Prihodnost opernih gledališč v Sloveniji: pogovor z Brankom Robinšakom in Simonom Krečičem

(iz tiskane izdaje; izid: 26. junij 2020)

Opera zaživi mnogo prej, preden se dvigne zastor, in konča mnogo pozneje, ko je zastor že spuščen. Začne se v moji domišljiji, postane moje življenje in ostane del njega, tudi ko sem že zapustila operne deske …

Maria Callas

Izmed »lepih umetnosti« se operna občuti kot najbolj popolna. V kombinaciji glasbe, besed in drame lahko zgodbe pripoveduje na specifi čen način, v tem pa se lahko tudi največji agnostični skeptik počuti navdahnjen. Opera je utelešenje bistvenega človeškega nagona: pripovedovanje zgodb skozi glasbo. Povezuje moderno, liberalno, intelektualno in umetniško kulturno misel z našim primitivnim ritualnim poreklom. In ker je izkušnja tega skupna, je to eden od bistvenih načinov, s katerim lahko družba izrazi domiselne in čustvene resnice o sebi, ki so pogosto pomembnejše od materialnih resničnosti. Ljudje se poistovetimo s pripovedovanjem zgodb: ponotranjimo jih in izražamo najbolj plodovito. Glasbeno-gledališka umetnost nam tako ponuja, da svet vidimo, slišimo in občutimo drugače. Ponuja razmišljanje o tem, kdo smo kolektivno in individualno. Njeno pripovedovanje nadalje rezonira v nas samih in še pomembneje: tudi zunaj nas.

Zaradi posebnosti svoje uresničitve je glasbeno gledališče v domeni institucionalne umetnosti, ki tako za svoj obstoj nujno potrebuje pomoč in posluh pristojnih državnih organizacij. V domeni vodij opernih institucij je, da nenehno opozarjajo na izjemen pomen operne umetnosti znotraj določenega kulturnega okolja, in v domeni političnih funkcionarjev, da jim to uspe prepoznati. Trenutni družbeni položaj postavlja operna gledališča v nehvaležen položaj. O tem, kako se spopadajo s tem, kakšna so pričakovanja in želje za prihodnost, ter o pomenu operne umetnosti za naš kulturni prostor sem spregovorila z umetniškima vodjema opernih ustanov v Ljubljani in Mariboru, s tenoristom Brankom Robinšakom in maestrom Simonom Krečičem.

Kako se vaša ustanova spopada s trenutnim položajem?

Branko Robinšak (BR): Tako kot druge institucije enakih in podobnih usmeritev smo bili tudi mi dva meseca zaprti z obveznostjo dela na domu za del ansambla, ki je bil predviden za prvo naslednjo produkcijo, tako operno kot baletno, če bi nam seveda dovolili začeti delati prej. V zadnjem mesecu pa je bil in je še celoten ansambel na čakanju.

Simon Krečič (SK): Naš spopad s položajem je kar zahteven, saj smo pošteno »razoroženi«. Naše prvo poslanstvo je izvedba predstav in koncertov, in če nam je to onemogočeno, nam kaj dosti drugega ne preostane. Zaposleni so trenutno še na čakanju na delo, vodstvo pa se ukvarja predvsem s tem, kako najučinkoviteje začeti po krizi in kako postaviti naslednjo sezono, ki bo nujno morala biti drugačna, kot so bile prejšnje.

Je bilo med epidemijo dovolj posluha kulturnih političnih vrhov naše države za primeren diskurz glede pomoči opernim institucijam? Kako je s tem danes?

BR: Moram iskreno povedati, da smo bili deležni dolžnega spoštovanja in podpore, kajti mnogo kolegov po svetu je ostalo brez dela in vsakršnih dohodkov. Mi pa smo vseeno imeli 80 % plače in nihče, razen tisti z najnižjimi dohodki, ki jih ni tako malo, ni utrpel prav velike škode v smislu preživetja. Vlada je podala predloge, da se tistim z najnižjimi dohodki dodeli nekakšno nadomestilo, in prav je tako.

SK: Ves čas epidemije smo bili v stiku z ministrstvom in smo skupaj iskali najboljše rešitve ter odzive na nastalo situacijo. Denarja in posluha ni bilo nikoli dovolj, a menim, da se nima smisla le pritoževati. V dialogu moramo iskati najboljše rešitve. Kriza je prizadela vse, morali bomo biti zelo iznajdljivi, da se izkopljemo iz nje.

Kakšne bodo kratkoročne in kakšne dolgoročne posledice epidemije, ki nas je zajela, za vašo kulturno institucijo?

BR: Na to vprašanje si ne upam odgovoriti s konkretnim odgovorom, saj se lahko zgodi prav vse in tudi nemogoče ali malo mogoče, seveda v obe smeri. Prepričan pa sem, da so ljudje uvideli, vsaj velika večina, kaj pomeni živeti v »mrtvem mestu« brez dogajanja, in sem spada tudi teater.

SK: O tem je še prezgodaj govoriti, a pričakujemo, da določene spremembe gotovo bodo …

/…/

Anuša Plesničar