(iz tiskane izdaje; izid: 26. junij 2020)
O začetkih kantavtorstva (ali samospevstva, če uporabimo izraz Tomaža Pengova) na Slovenskem je treba najprej spregovoriti v nekoliko širšem, jugoslovanskem spektru. Še danes velja nekakšen tih dogovor, da je Slovenija od vseh nekdanjih jugoslovanskih republik imela najbolj pestro kantavtorsko prizorišče. Vendar pa sta prvi kantavtorski EP (Ivica Percl, 1966) in album (Arsen Dedić, 1969) na naših tedanjih tleh izšla na Hrvaškem, medtem ko so se prve kantavtorske osebnosti v klasičnem (dylanovskem/cohenovskem) pomenu besede začele pojavljati nekako istočasno od sredine šestdesetih, bodisi kot protestniki (Tomaž Domicelj, Ivica Percl) bodisi kot pesniki/šansonjerji (Arsen Dedić).
Kantavtor, pesnik ali samospevec
Definicija kantavtorja je še danes, ko v registru Ministrstva za kulturo ta poklic obstaja kot enakovreden drugim poklicem s področja umetnosti, nekoliko izmuzljiva. Načeloma naj bi bil kantavtor nekdo (podrobnejšo etimologijo pustimo tokrat ob strani), ki sam piše in izvaja svojo glasbo. Avtor, ki tudi poje. Po tej, širši definiciji so kantavtorji tudi pop pevci in pevke, ki sami pišejo pesmi. A obstaja še druga, ožja definicija, zapisana v registru ministrstva, ki kantavtorja definira kot izvajalca in pesnika, torej kot nekoga, čigar pesmi morajo imeti tudi literarne kakovosti. Te določa literarna stroka. Ugodna rešitev za ločitev obeh definicij bi morda bila, da bi kantavtor ostal splošen pojem za vse avtorje/-ice ali izvajalce/-ke, za literarni vidik pa bi uporabili Pengovov izraz samospevec. Četudi sta izraza po pomenu ista, Pengovov nosi v svojem zvenu nekakšno literarno, umetniško noto, ki je na uho malce bolj groba beseda »kantavtor« nima. Vendar pustimo poimenovanja za drugič. V naši nadaljevanki se bo treba lotiti obeh vidikov, tako pesniškega kot splošnega, saj je zgodovina slovenskega kantavtorstva tako razvejana, da v imenu zgodovine naše glasbe enega ne velja ločevati od drugega. Nekajkrat se oboje tudi preplete, kot bomo videli pozneje.
Protestni pevci
Medtem ko je Tomaž Domicelj, naš prvi vidnejši kantavtor, igral glasbo »dylanovskega/donovanovskega tipa« in ju tudi prepesnjeval, je bil Arsen Dedić bolj »cohenovski« tip kantavtorja. Domicelj je imel denimo rockerske korenine (Elvis Presley, Beatlesi), medtem ko je Dedić diplomiral iz klasične flavte in resno objavljal poezijo že ob koncu petdesetih let 20. stoletja. Ivica Percl, ki je že leta 1966, na vrhuncu jugoslovanskega in slovenskega festivalskega delovanja, objavil prvi jugoslovanski klasični kantavtorski EP, je bil, kot Domicelj, tip klasičnega protestnega pevca. Oba sta bila odlična kitarista, že takoj na začetku samostojne glasbene poti pa sta se uveljavila kot jugoslovanska Dylana: s kitaro, orglicami in ostro avtorsko glasbo/ prepesnitvami, ki so že takrat precej močno odmevale, denimo Domiceljeva prepeva Dylanove Blowin’ In The Wind in Donovanove Colors.
A čeprav je bil Ivica Percl samobitna avtorska osebnost, se je pri širšem občinstvu uveljavil šele kot festivalski izvajalec na zagrebškem večeru šansona leta 1968 s pesmijo Stari Pjer Đorđa Novkovića, ki je ostala njegova najbolj znana pesem. Domicelj je leta 1969 izdal prvi slovenski kantavtorski EP Srečanji, vendar se je pred širšim občinstvom najprej vidneje pojavljal kot prevajalec Dylana, spremljevalni kitarist (Majda Sepe) in na festivalih kot avtor/izvajalec, kar si je moral izboriti (Slovenska popevka, jugoslovanske kitarijade, festival Boom). Nič nenavadnega torej ni, da je njegova prva večja uspešnica bila popevka Stara mama leta 1972, na videz nedolžna ljudska pesmica, ki se lahko žvižga, v resnici pa ostra satirična pesem o realnosti staranja in medgeneracijskih odnosov, kar je takrat ostalo ob strani. A EP Srečanji – izdala ga je beograjska založba plošč – ni ostal neopazen; na njem je bila med drugim avtorska pesem Fant s kitaro, v kateri je Domicelj precej brezkompromisno definiral klasično kantavtorsko držo. Na EP-ju slišimo precej skrbno domišljenih kitarskih pasaž, odigra- nih z 12-strunsko kitaro. Njegove prepesnitve Dylana in Donovana pa so se že od konca šestdesetih pojavljale tudi v televizijskih oddajah. Domicelj je tako pri nas ustoličil »dylanovsko« podobo avtorja s kitaro: samohodca, ki piše in izvaja angažirane pesmi in jih tudi igra na tak, svojstven način.
/…/
Matej Krajnc
Dodaj komentar