20. maj 2024
“Mehurček sije in poraja občudovanje ter vprašanja. Je to zvezda v steklenici? Naša prepričanja in dognanja sploh držijo? Ali je v mehurčku v resnici fuzijska reakcija? Leži naša prihodnost v enem samem mehurčku?”
Tako Lan Podletnik Ašič opiše koncept svoje skladbe Sonoluminiscence, ki jo kot študent kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani piše v okviru projekta Izvedbena praksa sodobne komorne glasbe študentov UL z Ensemble Recherche, o katerem sem že pisal tukaj. S skladateljem sem se podrobneje pogovoril o nastajajoči skladbi.
Kaj točno pomeni naslov skladbe – Sonoluminescence
Sonoluminiscenca je fizikalen pojav, pri katerem ultrazvok povzroči močno stiskanje in širjenje mehurčkov v tekočini. S tem se znotraj mehurčka ustvarijo šokovni valovi, ki tako močno segrejejo plin v mehurčku, da za delček sekunde nastane plazma in mehurček zažari. To se lahko ob pravih pogojih dogaja tudi konstantno, v katerem primeru mehurček neprestano sveti, kar nenazadnje izgleda zelo lepo.
Si torej v glasbo pretvoril predvsem ta čar vizualne komponente sonoluminiscence?
Velik poudarek v skladbi je res ravno lepota pojava, hkrati sem pa ideje za skladbo črpal tudi iz fizikalnega ozadja, v katerem se ta pojav zgodi in vprašanj, ki jih nenehno postavlja, saj je sam po sebi zelo skrivnosten. Fascinaniralo me je tudi razmerje med sinosuido akustičnega tlaka in radiusom mehurčka – v tem, kako se krči in razteza. Za ti dve komponenti sem se odločil, da bosta predstavljali podlago za dve kontrapunktni liniji oziroma zvočnosti v gradacijskem delu skladbe. Sprememba akustičnega tlaka, ki je pogojena s frekvenco zvoka, ki ga pošiljamo v tekočino in je torej enakomerno sinusno valovanje, sem predstavil s konstantnim glissandirajočim valovanjem v godalih; nepravilno in neenakomerno krčenje mehurčka, povzročeno s prej omenjenim valovanjem, pa sem prikazal z razgibanimi in nepredvidljivimi kontrapunkti v pihalih. Ravno kontrast med urejenim, linearnim valovanjem in abruptnim, nelinearnim krčenjem mehurčka me je vabil, da ga upodobim v glasbi.
Kako pa si si v splošnem zamislil strukturo skladbe?
Skladba se začne s s tremi izzveni sprožilca reakcije – torej ultrazvoka oz. zvočnega žarka, ki povzroči brbotanje mehurčkov. Pri tem se z vsako ponovitvijo spremeni masovnost zvoka in tako tudi nastane vsakič drugačen odziv nanj. Kar sledi potem, naj za sedaj ostane še skrivnost, lahko pa povem, da sproži prej opisano valovanje, ki se tekom časa vedno bolj kompresira, dokler “zvezda v steklenici” ne zasije. Zaključni del se bo predvsem ukvarjal z bolj poetičnim in filozofskim pogledom na pojav, kjer se postavlja vprašanje o samem resničnem dogajanju znotraj mehurčka in morebitni fuziji, ki bi, med drugim, lahko predstavljala velik vir energije.
Tukaj bi še opozoril, da moj cilj pri pisanju te skladbe nikakor ni bil popolna reprezentacija nekega znanstvenega pojava, temveč umetniška upodobitev lastnih vtisov o pojavu in vprašanjih, ki jih odpira. Kar so na primer na grafu absolutne konstante, ki se brezkompromisno ponavljajo v nedogled, v moji skladbi seveda niso take – če bi imel 2 minuti konstantnega valovanja, bi postalo zelo hitro dolgočasno. Moj namen je na prvem mestu ustvariti lepo skladbo in se ob tem izraziti. Pojav sonoluminiscence in njegova znanstvena obrazložitev sta mi dali idejo, od tu naprej pa umetniško delujem.
Kako si prišel do tega koncepta?
S sonoluminiscenco sem se seznanil preko videa, kjer sem se takoj navdušil nad lepoto tega sevanja. Več kot sem o pojavu prebral, bolj mi je postal všeč. Že nekaj časa sem si želel napisati skladbo, ki je sodobna, ki bi torej bila nova zvočna izkušnja ampak nagovarja in spodbuja čustva v maniri in obsegu kot klasična, tonalna glasba. Pa tudi nekaj, kjer ne bi bilo prisotne nobene tesnobe, nobene “tuge“ – imam se zelo dobro, tako da nočem “težiti” preko glasbe. Na žalost je veliko novih skladb polnih teženja in brezsmotrnega odstranjevanja vseh človeških dimenzij, rad bi pa pokazal, da taka situacija ni nujna.
Razumeš sonoluminiscenco torej kot absolutno pozitiven pojav?
Absolutno, tukaj res ni prisotnega nič slabega. Namerno sem se odločil, da se ne bom ukvarjal z nobenim družbenim fenomenom, saj ima vsak družbeni fenomen nujno več plati. Sonoluminiscenca se namreč pojavi tudi v naravi, povsem ločeno od nas, tako da ne moremo niti reči, da se pri tem igramo z naravo in bi bila zato sporna.
Skladbo torej pišeš za svetovno uveljavljen Ensemble Recherche. Ti je zasedba ansambla blizu?
Zasedba je krasna, izvajalci pa seveda tudi. To so glasbeniki, ki zelo poglobljeno in čutno pristopijo h glasbi. In ker so zasedba brez dirigenta, so tudi zelo interpretacijsko natančni. Pri sodobni glasbi se lahko hitro pojavi problem, da skladatelji takoj zapišemo vse, kar si želimo, ali pa da je tehnično preveč zahtevno za izvajanje. Tako se zgodi, da izvajalec ostane izključno izvajalec in ne dobi funkcije interpreta, kar se mi pa zdi blazna škoda. Če je tako, bi bilo bolje, da preprosto naredimo elektroniko, ki zazveni točno tako, kot ji ukažemo. Če pa imamo živega človeka, je dobro, da je skladba zapisana na način, da se lahko tudi on poglobi vanjo in jo interpretira. Seveda je potrebno dovolj natančno določiti, v kateri smeri naj jo interpretira, hkrati pa moraš pustiti izvajalcu prostor, da je lahko tudi sam muzikalen. Še posebej sedaj, ko imamo na voljo umetno inteligenco tako za komponiranje kot za izvajanje, je nujno poudariti to človeško komponento. To je pri tej skladbi tudi moj cilj in sem prepričan, da bo Ensemble Recherche odlično prevzel vlogo interpreta.
Za konec, kaj je glavna stvar, ki jo želiš dobiti od projekta?
Predvsem si želim iz tega dobiti dobro skladbo. Seveda se bom preko bralnih vaj na sedežu ansambla v Freiburgu tudi ogromno naučil, česar se tudi zelo veselim. S takim projektom kot komponisti definitivno celostno zrastemo, in to bolj, kot si lahko predstavljamo.
Jakob Spindler
Dodaj komentar