Iz tiskane številke (izid: 26. junij 2025)
Glasbena umetnost je ena izmed najčistejših oblik človeškega izraza – govorica, ki presega besede in sega neposredno v območje racionalnega, intuitivnega in še bolj duhovnega doživetja. Odpira prostor tišini in jo obenem preoblikuje; je umetnost minevanja, a prav zato tudi pričevanje o nečem večnem. V svoji najvišji obliki ne odseva le notranjega sveta posameznika, temveč tudi duh časa, kulture in skupnosti, iz katere se je porodila. Tudi moj tokratni sogovornik s svojim neumornim delom, nenehnim premislekom in še posebej z bogato poustvarjalno in strokovno zapuščino odzvanja v vsaki besedi napisanega: »Brez vprašanj, dvomov in odgovorov, brez zavedanja, da nas glasba nenehno vprašuje, kaj in predvsem zakaj in kako, najbrž ne bo šlo.«
Tomaž Faganel je muzikolog, dirigent, vsestranski glasbenik in pedagog, ki s svojim znanstvenim, uredniškim in strokovnim delom, usmerjenim zlasti v razvoj slovenskega zborov(od)stva in kakovost cerkvene glasbe, že pet desetletij dejavno oblikuje slovensko glasbeno krajino. V glasbeno-muzikoloških krogih velja za sogovornika, pri katerem se razgledanost, duhovitost in natančen občutek za primerno besedo vedno združujejo z intelektualno eleganco. Njegovi premišljeni, nikoli vsiljivi komentarji pogosto z natančnostjo zadenejo bistvo obravnavanega, obenem pa vedno razpirajo tudi širša miselna obzorja. Glasba je v njegovem razumevanju več kakor zgolj umetniška praksa – je polje idej, zgodovine in družbenih pomenov, ki jih dosledno umešča v širši kontekst kulturne in kritične refl eksije. Njegovo izjemno razvejano strokovno delo in umetniška praksa nikakor nista le interpretacija neke partiture, temveč vedno tudi poglobljen razmislek o tem, kako se umetnost oblikuje – in je oblikovana – skozi čas, prostor in misel, ali kakor zapiše sam: “Glasba nikoli zares ne utihne, tudi v tišini jo slišimo, tudi neslišna nas nagovarja, prevzame in vedno znova predvsem vprašuje.“
Kako bi se predstavili nekomu, ki vas še ne pozna?
Težak odgovor. Glasbenik sem, karkoli lahko to pomeni, s privilegijem spoznati in živeti glasbo v njenih pisanih pojavnih oblikah, od čisto tihe, na orumenelem starem papirju, do tiste, o kateri se vprašujemo, jo razlagamo in učimo, do žive, slišne glasbe z odra ali cerkve nega kora.
Vse zgodbe imajo svoj začetek. Kako se je spletla vaša?
Vedno bolj vidim, da srečno, med naključji, radovednostjo in nezavednimi, kot presojam danes, pravimi odločitvami. Prepevanje doma, naprej, bas in če z, z otroško osuplostjo nad večglasjem in takrat še nerazumljenim učinkom kadenc, potem čisto majhna violina v učilnici blagega profesorja Staniča, nekaj kasneje klavir, oboje dobro desetletje, posredno orgle in po mutaciji petje, v zborih, študijsko kasneje. Modri Fran Stanič me je opozoril na muzikologijo, zraven so prišle orgle, ob obojem cerkvena glasba in naključje, prva priložnost dirigirati, nova radovednost, kasneje sistematičen študij, od teh časov naprej pa posebni privilegij, od izkušnje celotne izobrazbene vertikale do raziskovanja, zborov, glasbenega odra in še česa.
Je tedanje okolje imelo posluh za vaše profesionalne interese?
Ko je človek na neki poti, študijski in kasneje poklicni, mora na priložnosti, izzive in vprašanja odgovarjati, jih iskati, se odzivati na okoliščine in se prilagajati, če se kje zatakne ali ustavi, tudi spremeniti smer, poiskati drugačne rešitve, v raznih okvirih in razmerah različne, s posluhom okolja ali brez, si prizadevati za cilje in jih poskušati kar najbolje uresničevati. Najpomembneje pa je, da v svoje cilje in odločitve, reciva profesionalne interese, verjame.
Kaj se je porodilo najprej: ljubezen do dirigiranja ali muzikologije?
Dvotirni preplet življenja z glasbo je bil pravzaprav naključje. O ljubezni težko govoriš, preden veš, kaj nekaj je, za muzikologijo smo kot takratna generacija brucev komajda vedeli, o drugih študijih glasbe pa nič kaj bistveno več. Obe dejavnosti sta se začeli prepletati že med študijem, ko se mi je ob muzikologiji nenačrtovano odprlo še drugo okno, dirigiranje. Od takrat je pri meni oboje usklajeno, dvosmerno radovedno, v medsebojnem soglasju, v šoli, glasbeni in srednji glasbeni šoli, podobno kasneje ob delu v pravi muzikologiji, pri raziskovanju. Navzven dve glasbeniški življenji, a na koncu, kljub večjemu osebnemu nagnjenju do živega rokovanja z glasbo, vendarle samo ena glasba.
Katera prelomna izkušnja na vaši poti vas je izjemno zaznamovala?
Spet naključja in privilegiji. Poletni tečaji dirigiranja z legendarnima Hansom Swarowskim in kasneje Ericom Ericsonom. Posebno prvi je bil po silnem glasbenokulturnem šoku in spoznanju strokovnega glasbenega vakuuma in primanjkljaja sicer čisto marljivega študenta odločujoč za vztrajanje v glasbi, drugi pa kot široko odprto okno v še danes – v to še vedno verjamem – najbolj izbrano v zborovski glasbi. Pa seveda tudi tečaj izvajalske prakse z Nikolausom Harnoncourtom. Vse to so bila posebna, doktrinarna okna v svet glasbe, posredno tudi v muzikologijo. Nikakor nazadnje moram omeniti še redni študij pri Milanu Horvatu, vse še v času razmeroma zaprte in tudi glasbeniško ne prav široko informirane družbe. Pri teh posebnih glasbeniških znamenjih pa v nobenem primeru ne gre za posnemanje, marveč za doktrinarne vsebine, ki so za oblikovanje glasbenega jaza, osebnega pogleda in nazora, kako z glasbo, potrebne in nujne.
Je težko biti svojevrsten “hibrid“ med poustvarjalcem in muzikologom?
V Sloveniji sta to rada dva pola, kljub temu da se zagotovo dopolnjujeta … Ne, ni težko, ni pa čisto vsakdanje. V muzikologiji se zelo pogosto, predvsem v glasbi minulih časov, srečamo z vprašanji glasbene prakse, v kakršnikoli poustvarjeni glasbi pa še kako dobro slišimo, ali jo izvajalec samo igra ali poje, dirigira ali pa je vanjo zares vstopil, reciva poglobljeno, s primernim muzikološkim razmislekom. Osebno verjamem, da mora biti sleherni glasbenik poustvarjalec tudi kos muzikologa, brez teoretičnega razmisleka in osebnega, tudi raziskovalnega odnosa s skladateljem bo namreč izvedena muzika težje polnokrvno zazvenela in prepričljivo nagovorila.
Kako se je transformiralo polje muzikologije v času vašega delovanja? Kje v sodobnem svetu stoji muzikologija danes?
Od prvih korakov moje generacije v muzikologijo v petem nadstropju Filozofske fakultete se je do danes marsikaj spremenilo. Takrat študentje, vsaj moj spomin je tak, muzikologije nismo razumeli in sprejemali kot dela glasbe okoli nas in z nami, kot njenega posebnega sestavnega elementa. Zdi se mi, čeprav nimam neposredne izkušnje, da je danes vendarle drugače, danes brez odprtosti navzven preprosto ne gre več. Prepoznavamo in izkušamo bistveno večjo, širšo in tesnejšo povezanost muzikologov in muzikologije z živo glasbo, z glasbeno prakso kot pred desetletji, a širine, odprtosti in povezanosti najbrž ni nikoli dovolj. Verjetno je prav razmišljati o ciljih in namenih muzikologije, ki naj bo sopotnica in oprijemljiva pomoč živi glasbi, njenemu razumevanju.
Anuša Plesničar
