Iz tiskane izdaje (izid: 30. marec 2023)
Profesor glasbe v glasbeni vzgoji Rok Hozjan ima več kot 10 let izkušenj s poučevanjem glasbe. Njegova vseživljenjska predanost in strast do glasbe sta nenehen preplet nastopanja in prenašanja znanja, pridobljenega s praktičnimi izkušnjami, na učence vseh starosti. Hozjan ob tem poudarja, da vedno ostaja v vlogi učitelja in učenca. In glasba ga je iz prekmurskega Turnišča odpeljala v večmilijonsko kitajsko mesto Hangčou.
Slovite kot vsestranski glasbenik, kontrabasist, precej let ste poučevali tudi klavir. Izvirate iz Prekmurja, zanima me, kako je domače okolje vplivalo na vaš umetniški razvoj?
V domačem okolju sem tako kot verjetno vsi drugi ljudje na svetu pridobil prve stike z glasbo. Od običajev in tradicij, ki so v Prekmurju hvala bogu še živi, do veselic in seveda cerkve in cerkvene glasbe. Odkar pomnim, se je okoli mene igrala glasba ob najrazličnejših priložnostih. Čeprav sem se morda kot otrok kdaj upiral vadbi, pa je vse to muziciranje okrog mene nekako spodbudilo neko fascinacijo, ki me je že od malih nog vlekla h glasbi.
Ali še gojite pristen stik z izvornim okoljem in kako se slednje zrcali v vašem življenju?
Seveda gojim pristen stik z izvornim okoljem. Ko se vračam v Slovenijo, stanujem pri starših v Prekmurju. Na žalost se zaradi covida v zadnjih treh letih ni bilo mogoče vrniti iz Kitajske, tako da sem nazadnje bil doma januarja 2023, pred tem pa februarja 2020 tik pred začetkom pandemije. Ko živiš v tujini, srečaš ogromno ljudi iz različnih kultur. Komaj takrat se začneš bolje zavedati razlik v načinu razmišljanja in dojemanju sveta. Korenine pa se zrcalijo povsod. Od tega, kako ravnaš z denarjem, kako se obnašaš v družbi, pa do načina prehranjevanja. Že v Sloveniji je izjemno očitno, skoraj stereotipno, kdo prihaja iz katere regije, drugod po svetu pa te razlike opaziš na globalni ravni, kar je vedno fascinantno.
Če bi malce pobrskali po vaši zgodovini, kakšni so vaši najzgodnejši spomini na doživljanje glasbe in zvočnega?
Moje življenje je bilo prepredeno z glasbo, odkar pomnim. Moj oče je namreč glasbenik, kar pomeni, da je bil v hiši zmeraj kakšen inštrument, ko pa so bile vaje, so prihajali tudi očetovi prijatelji, tako da sem vedno poslušal glasbo v živo. Če odraščaš v okolju, kjer je glasba tako ali drugače zmeraj prisotna, ob ljudeh, ki jo izvajajo v živo, sploh ne pomisliš, da je lahko življenje kakorkoli drugačno.
Katere vidike bi izpostavili za ključne v vašem glasbenem ustvarjanju? Katere elemente, ki jim še niste uspeli nameniti pozornosti, bi radi raziskali v prihodnosti?
Odločitev, da nadaljujem šolanje na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru, je vsekakor najbolj vplivala na moje glasbeno ustvarjanje. Takrat sem namreč začel živeti v popolnoma glasbenem okolju, nastopati z različnimi zasedbami ter spoznavati glasbo iz različnih zornih kotov. Zanimivo je, da se je moje zanimanje za glasbo začelo zelo razvijati šele, ko sem začel intenzivneje raziskovati čarovnijo glasbe. Od takrat se to ni ustavilo in se samo poglablja. Globlje greš in več poskusiš, bolj se zavedaš razsežnosti te umetnosti in bolj ti je jasno, da boš uspel razumeti le delček. Glede elementov, ki jih še nisem preizkusil in srečal, bom rekel, da verjetno še niti ne poznam vseh, ki bi jih rad raziskal. Prav v tem je čar vsega. Elementov glasbe je nešteto in več ko jih uspeš v življenju spoznati, več se jih odpre.
Na spletnih portalih lahko kadarkoli dostopamo do praktično vsega, kar si želimo slišati. To je bilo v času moje osnovne šole nepredstavljivo. Po drugi strani pa vse skupaj toliko manj cenimo. Tako otroci kot tudi odrasli težko zdržijo celo skladbo poslušanja, ne da bi kliknili naprej, preden se skladba zaključi.
Kakšni izzivi so vas iz Turnišča odpeljali v Hangčou, metropolo kitajske province Čejiang z več kot 10 milijoni prebivalcev?
V bistvu sem od začetka srednje šole živel v Mariboru, od začetka študija pa v Ljubljani, tako da sem postopoma začel razvijati nekoliko občutka za mestno življenje. Kakorkoli, skok iz Ljubljane v Hangčou je bil nekaj drugega. Kitajska je svoj svet in proporci števila prebivalstva, kaj je veliko mesto, kaj malo, kaj je blizu, kaj daleč … vsi ti pojmi se dojemajo v drugačnih razsežnostih. Na Kitajsko sem sicer najprej potoval prav s Piazzolleky, leta 2017, potem pa s SFK Symphony Orchestra iz Celovca leta 2018/2019, saj smo imeli novoletno turnejo. Na turneji smo srečali znance, ki so delali v Hangčouju in so nas povabili na šolo. Tako se je odprla priložnost, ki se je pozneje razvila v življenjsko odločitev. /…/
Mateja Rot