Iz tiskane izdaje (izid: 27. september 2024)
V uvodu bom citirala kar napovednik enega izmed prihajajočih Tomšičevih koncertov. Tako pravi: »Tadej Tomšič, brezkompromisen saksofonist, skladatelj in aranžer, je znan po visokih standardih, ki jih ne opušča niti pri svojih številnih hobijih. Njegova ljubezen do hitrih avtomobilov se prepleta z glasbo in se manifestira v edinstveni glasbeni izkušnji, kjer zvoki in ritmi odražajo dinamiko hitrosti in adrenalina. Projekt Flying Start odkriva alternativne linije skozi ovinke življenja, združuje hitrost in skupno igro, medtem ko njegov saksofon s svojim drsenjem skozi ovinkaste note lovi čas najhitrejšega kroga.«
Katere hitre avtomobile ste imeli v mislih ob pisanju najnovejše, ravnokar izdane plošče?
Včasih sem vozil gokart. V glasbo sem poskusil integrirati svoje videnje glasbenih ali dirkaških linij, ki jih voziš v gokartu. Poenostavljeno; en krog je ena skladba ali pa mogoče en solo. Če odpelješ krog za »pole position«, torej najhitrejši krog v kvalifikacijah – to bi lahko pomenilo, da si zaigral dober solo. Tako sem gledal skozi prizmo ob ustvarjanju te plošče.
Na zgoščenki je precej dirkaških izrazov, jih lahko nekaj opišete?
Začnemo s Flying Start – letečim štartom, ko dirkalniki začnejo dirko v gibanju oz. premikanju. Skladba Late Apex govori o različnih tehnikah vožnje skozi ovinek. Celotna plošča črpa navdih od tu. Peta zaporedna skladba z naslovom Turn Nr. 5 je napisana v 5/4 taktu in ima dokaj zanimive čase kroga. (smeh) Kar precej smo se ukvarjali s tem »dirkališčem«. Tako kot Ne čakaj na maj, ki je na prejšnji plošči Orion prav tako v 5/4 taktu in se mi še danes sliši dokaj logično. Pri skladbi SemiSlickS sem poskusil pričarati vzdušje, ko na dirkališču začne deževati. Namreč, ko se voziš z gokartom po deževni progi, takrat praktično ni oprijema – ni harmonij, ampak motor deluje – ritem teče. Ko nenadoma začne deževati, improviziraš atonalni solo, a vendar v tempu skladbe. Nekaj minut pozneje, ko posije sonce, se zasliši harmonija, na katero se solist »oprime«, in začne se tonalni solo. The Pressure Is On! je dirkaški izraz, ko imaš potne dlani, kajti za teboj vozi dirkač, ki ima mogoče boljše gume ali več bencina kot ti, in si razumljivo pod pritiskom. Žiga Kožar na bobnih je to dodobra izkusil pri tej skladbi, ki sem jo napisal malce zanj in malce zase.
/…/
Vrniva se malce v preteklost. Na začetek. Ste od nekdaj vedeli, da želite postati profesionalni glasbenik?
Oče je bil amaterski glasbenik in z njim sem pogosto igral harmoniko. Ampak na domači harmoniki mi je enostavno zmanjkalo basov (ker je bila 32-basna), zato je bila zgodba s harmoniko hitro zaključena. 5. septembra sem šel slučajno v mesto. Na nižji glasbeni šoli so tisti dan potekali sprejemni izpiti. Pa sem se šel vpisat na klavir. Niso me sprejeli, češ da sem prestar. Na hodniku glasbene šole sem srečal učitelja klarineta Slavka Rančigaja, ki je poznal mojega očeta. Rekel je, da potrebuje klarinetiste za orkester, in tako sem se vpisal na klarinet. Takrat sem bil že v 6. razredu osnovne šole, zato se mi je malo mudilo. Opravljal sem kar dva letnika naenkrat. Prva dva klarineta češke izdelave sta se od veselja (dobesedno) kar razpočila. Domov sem dobil tudi alt saksofon, vendar mi učitelj do zaključenega 3. razreda klarineta ni dovolil igrati saksofona.
/…/
Kdaj je nastal vaš kvartet, Tadej Tomšič Institution?
Leta 1999 je nastal Tadej Tomšič Institution, igrali smo na 40. Jazz festivalu Ljubljana. Glasbeniki v tem kvartetu so mi takrat dali nov zagon za nadaljevanje glasbene poti. Nekatere avtorske skladbe, ki sem jih napisal za kvartet, sem potem priredil tudi za jazzovski orkester. To me je postopno pripeljalo do tega, da sem danes zaposlen kot dirigent in aranžer Big Banda RTV Slovenija.
Z Big Bandom RTV Slovenija ste sodelovali s preštevilnimi uglednimi glasbeniki.
Zavedam se, kakšno srečo in čast sem imel, da sem imel možnost videti in slišati, kako pred menoj ustvarjajo največji mojstri. Tisti iz »najvišje police«, pa naj bo to Jože Privšek ali Bob Mintzer, Paquito d’Riviera, Mike Stern, Mike Brecker in še veliko drugih, s katerimi sem sodeloval na odru. Ko sem jih poslušal v živo, je bil občutek drugačen, kot če poslušaš njihove posnetke. Biti tam, v tistem trenutku, ravno prav nervozen ob tako velikih glasbenikih – za take izkušnje sem resnično zelo hvaležen! Od vsakega sem se kaj naučil in še vedno se učim.
/…/
Larisa Marjanović
