Iz tiskane izdaje (izid: 27. september 2024)
Violinistka Lana Trotovšek je leta 2021 prejela nagrado Prešernovega sklada za umetniške projekte, s katerimi se v komornih zasedbah ali s prestižnimi orkestri in dirigenti predstavlja po vsem svetu. Diplomirala je na Akademiji za glasbo v Ljubljani (mentorja Volodja Balžalorsky in Primož Novšak), študij pa je nadaljevala na Mozarteumu v Salzburgu (Ruggiero Ricci) ter v Londonu na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban ter na Kraljevem kolidžu za glasbo. Živi v Londonu in ob svoji umetniški karieri z violino iz leta 1750, ki jo je izdelal Pietro Antonio dalla Costa, tako v Londonu kot v Ljubljani poučuje novo generacijo glasbenikov. Pogovor je nastal ob njeni karierni prelomnici julija letos. Na 72. Ljubljana Festivalu je pod taktirko znamenitega dirigenta Zubina Mehte ter z orkestrom Maggio Musicale Fiorentino izvrstno igrala Beethovnov violinski koncert v D-duru, op. 61. Z izjemno glasbenico se dobro poznava in se tikava, odkar pomnim. V tem prijateljskem vzdušju je v Londonu nastal tudi najin pogovor.
Novinar Marijan Zlobec je povzel, da tvoje pripravljalno sodelovanje z Mehto pred koncertom v Ljubljani, ki ga je opisal kot »sanjskega«, ostaja »tiha skrivnost«. Kako si se počutila pred nastopom in kakšni so tvoji vtisi po tej neponovljivi izkušnji?
Za nastop s tako legendarnim dirigentom sem želela biti maksimalno pripravljena. Menim, da lahko napredujemo vse življenje in da nas takšne situacije lahko pripeljejo še stopničko višje. Zavedala sem se te izjemne sreče ter privilegija sodelovanja z njim in s tem je seveda prišel občutek velike odgovornosti. Vendar vem, da mi ta občutek, četudi je neprijeten, pomaga pri doseganju novih ciljev. Po izkušnjah vem, kako delujem pod stresom in adrenalinom, zato mi je danes lažje, kot bi mi bilo pred 15 leti, saj imam več zaupanja v proces. Vendar verjamem, da ima vsak glasbenik svojo formulo, do katere postopoma pride z nizanjem izkušenj.
Ko sem stopila na oder z Zubinom Mehto, sem vedela, da sem v postopku dala vse od sebe in da sem pripravljena. Njegova karizma in koncentracija pa sta bili tako močni, da sem bila lahko dodatno fokusirana. Fokus ter vzdržljivost sta zelo pomembna; biti v toku glasbe in nikjer drugje z mislimi, do zadnje note na koncertu. Tudi to treniram pred pomembnimi nastopi.
Z nastopom sem bila zadovoljna, predvsem pa srečna, ker se je trdo delo obrestovalo.
Obstaja šala, da je Beethovnov violinski koncert, ki je nastal med njegovim tako imenovanim drugim oziroma »herojskim« obdobjem, njegova 10. simfonija z violin-skim obbligatom. Skozi koncert se iskrijo (»neherojska«?) liričnost, relativna odso- tnost silovitih pasaž, večina dinamike za solo violino pa je na meji med (mezzo) piano in pianissimo. Kakšna je bila tvoja izkušnja harmonizacije z orkestrom pod vodstvom Mehte? Se je razlikovala od tvojih prejšnjih izkušenj igranja Beethovnovega koncerta?
Res je, koncert vsebuje ogromno sekcij z arpeggi v solo violini. Ta koncert je za violiniste v glavnem neudoben. Ampak, če je glasba tako popolna, se z njo ukvarjaš toliko časa, dokler ti ne zleze pod kožo. Zraven je treba do potankosti poznati orkestrski part, da se je potem lažje zliti in komunicirati, tako kot pri komorni glasbi.
Z Zubinom Mehto je bilo zelo lahko muzicirati. Zelo je osredotočen na solista, čutila sem, da se je priključil moji interpretaciji in sem lahko izpeljala vse tako, kot sem si predstavljala. Zares je mojster.
Zagotovo je bila ta interpretacija drugačna od mojih prejšnjih. Ta se tako ali tako vsakič razlikuje. Dirigent in solist se nenehno prilagajata drug drugemu, način moje igre je odvisen od tega, kako dirigent pripelje tutti do mojega vstopa in obratno. Vsak dirigent, vsak solist čuti glasbo drugače, vsak orkester ima svojo barvo. Prav v tej drugačnosti je čar, je improvizacija podajanja glasbe, spontanost, muziciranje glasbenikov v živo.
Domače občinstvo je morda zahtevnejše od tujega. S kakšnimi izzivi se srečuješ in kako se počutiš, ko nastopaš in poučuješ v tujini in kako v Sloveniji?
Nastopati doma mi je najtežje. Vendar ne glede na to, kje igram, poskušam dati vse od sebe. Imam seveda tudi prioritete; nemogoče je igrati vsakič s 100-odstotno energijo, še posebej, ko imaš naenkrat veliko koncertov, zato se seveda osredotočim najprej na pomembnejše dogodke. Zelo me zanima in se zavzemam za ambasadorstvo slovenskih skladateljev. Čutim, da je to moja naloga, saj imamo izvrstne skladatelje. Smo majhen narod, zato sta medsebojna podpora ter širjenje del slovenskih avtorjev še posebej pomembna. Pred kratkim sem na pobudo programa Ars izvedla violinska koncerta Lucijana Marije Škerjanca in Janeza Matičiča. Koncerta sta bila posneta v živo, prvi na Gala koncertu ob 60-letnici programa, drugi pa na Slovenskih glasbenih dnevih. Posnetka bosta v kratkem izšla na CD-ju.
Trenutno živiš v Veliki Britaniji. Na Otoku uglašujejo inštrumente na A 440 Hz – v nasprotju s Slovenijo in preostalimi deli Evrope, kjer uglašujemo vsaj na A 442 Hz. »Picajzlasta« razlika, seveda, a sem se nekaj časa na rahlo nižjo frekvenco morala navajati tudi jaz.
Nimam absolutnega posluha, tako da me te minimalne razlike ne motijo. Sem pa pred leti pogosto igrala z baročnim ansamblom, kjer so bili uglašeni na A 415 Hz, kar je poltonska razlika. Tam sem imela nekaj težav s privajanjem. Baročna uglasitev mi je všeč. Če bi igrala le barok, bi se verjetno uglaševala na njihov standardni 415.
Koncert z Zubinom Mehto so snemali za slavni televizijski mreži Mezzo in Medici TV, kar je seveda res velik dosežek za sodobnega glasbenika. Koncert je bil 7. avgusta premierno predvajan na Medici TV, na Mezzo Live pa 17. avgusta. Zanima me, ali s sleherno dokumentacijo izgubimo krhkost in neponovljivost izkušnje solista na odru? Mogoče umetnik/-ca občuti večji pritisk in strah pred tveganjem. Ali pa kamera ta občutek adrenalina in inspirativnega izziva potencira?
Novica, da bo koncert snemal Paramax za program Mezzo ter Medici, me je še dodatno »podžgala« ob pripravi. Dobila sem enkratno priložnost, da se to legendarno sodelovanje posname za internacionalna glasbena televizijska kanala, in to priložnost sem morala seveda najbolje izkoristiti. V glavnem sem vajena kamer ter mikrofonov na koncertih, saj tudi sama večkrat dam pobudo, da bi se kakšen koncert posnel. Največkrat me snema moj partner, flavtist Boris Bizjak, ki ni samo izvrsten glasbenik, ampak tudi talentiran tonski inženir. Ima veliko zaslugo pri večini mojih posnetkov na kanalu na YouTubu in na zgoščenkah. Hvaležna sem, da sem tega vajena, zato to snemanje zame ni predstavljalo ovir. Vem pa, da mikrofon ujame vse, in sem se zavedala, kako dobro moram biti pripravljena. Na mikrofone in kamere na koncertu potem pozabim in igram le za občinstvo. Zdi se mi, da je za posnetek to najbolje, saj tako ne izgubi žara.
/…/
Alma Zupan
