Iz tiskane izdaje (izid: 27. september 2024)
Od ustanovitve leta 1945 je takrat imenovana Državna nižja in srednja glasbena šola ne le oblikovala številne generacije glasbenikov in plesalcev, temveč tudi bogatila kulturno življenje v Sloveniji in širše. Kako se je mariborski Konservatorij razvijal skozi čas in kako ustanova še vedno bogati kulturno življenje mesta Maribor? Kot nekdanja dijakinja Konservatorija za glasbo in balet Maribor sem se ob tej priložnosti pogovarjala s profesorico Alenko Bervar, nekdanjo dolgoletno predstojnico za strokovno-teoretične predmete, profesorico solfeggia, glasbene teorije in dirigiranja.
Za začetek mi povejte, kako ste sami doživljali konservatorij? Kako dolgo ste s to šolo že v stiku?
Prvič sem prišla na šolo, ko sem bila stara štiri leta in sem obiskovala glasbeno pripravnico, ritmiko in kljunasto flavto, nadaljevala pa sem z nižjo glasbeno šolo iz klavirja. Pozneje sem se vpisala v srednjo glasbeno šolo, kjer sem opravljala tako modul A (glasbeni stavek) kot modul B (inštrument). Moje »bivanje« na tej šoli sta prekinila študij orkestrskega dirigiranja na glasbeni akademiji v Beogradu in delo na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Kmalu sem spet nadaljevala na konservatoriju, tri leta kot dirigentka pihalnega orkestra, nato pa kot profesorica solfeggia. Od takrat spoznavam to šolo torej kot učenka, profesorica, vmes pa še kot starš – obe hčeri in sin so hodili na konservatorij. To šolo sem dejansko spoznavala več kot 50 let, s kratkimi prekinitvami, a iz različnih zornih kotov – kot otrok, učenka in dijakinja, kot učiteljica in kot mati učencev.
Tako od blizu ima šolo možnost spoznati redkokdo. Spremljali ste jo z vseh vidikov, zagotovo pa ste v teh letih opazili tudi kakšne spremembe. Katere se vam zdijo najizrazitejše v njenem razvoju? Kaj je morda vedno ostalo enako?
Ena stvar je ostala ista – podajanje znanja učencem in dijakom. S tem ne mislim toliko metod in učnih vsebin, temveč človeško plat, tisto navdušenje, voljo, predanost in predvsem ljubezen do glasbe, ki jo učitelji prenašajo na mlade. Že v nižji šoli sem bila izjemno navdušena, zainteresirana in obdana z odličnimi profesorji vsa šolska leta. Tudi zdaj se vsi učitelji, ki tukaj poučujemo, trudimo, da poučujemo najbolje, kot gre.
Dejansko učenje, metode učenja in učne vsebine so se z leti seveda spremenili, s časom je treba iti naprej. Kljub temu pa je naša profesija v veliki meri še vedno vezana na tradicionalen način učenja – inštrument pač moraš vaditi, ne gre drugače. Pri tem je ogromno odvisno od osebnosti učitelja in načina, kako učencu to preda. Velik skok se opaža pri zahtevnosti vsebin. Danes že v srednji, celo na nižji šoli učenci igrajo program, ki se je včasih igral veliko pozneje. Opažam tudi trend »hiperinflacije« tekmovanj. Sistem je naravnan tako, da za štipendijo potrebuješ to in tisto priznanje z državnega, regijskega tekmovanja itd. Po eni strani ima pozitivne plati, je odlična spodbuda, da učenec več vadi, doseže nekaj več, po drugi strani pa pomeni tudi velik pritisk, ki ni za vsakogar.
Sama se zelo trudim, da bi to tradicionalno pisanje razširili na sodobno glasbo. Ampak je to kar trd oreh. Če vidim, da jim je tuja, potem nikakor nikogar ne silim. Nekako je premalo prisotna v njihovem življenju, tako da žal ni tako bistvenega napredka. Treba bi bilo spremeniti veliko več drugih dejavnikov, da s sodobno glasbo ne bi bili tako tuji.
Iz izkušenj lahko povem, da ste na nadaljnji študij s svojim načinom poučevanja solfeggia uspešno pripravili veliko sedanjih in nekdanjih študentov glasbe. Vsako leto nekaj dijakov peljete tudi na različna državna in mednarodna tekmovanja. Kako se dijaki odločijo, da želijo na tekmovanje, kako jih pozneje pripravljate, motivirate, da dosegajo tako dobre rezultate? Koliko je takšnih? Se število z leti povečuje?
Najprej naj izpostavim, da so samo moji dijaki lani prejeli 17 zlatih in eno srebrno priznanje s tekmovanj po Sloveniji in v Beogradu, tako da dosegajo res izjemne rezultate na področju solfeggia, glasbene teorije in tudi kompozicije. Na tekmovanje ne moremo poslati kar vsakogar ali nekoga, ki ga nekdo sili, ker potrebuje priznanja za štipendijo … Potrebno je več spretnosti. Potrebna je zelo dobra psihofizična in psihološka priprava, ne samo konkretna vaja za vse zahteve tekmovanja. To je eden mojih kazalnikov – kako se nekdo odziva na določen stres, kot je tekmovanje. Na realna tla postavim vsakega, ki ga tekmovanje zanima. Za nikogar ni lahko, včasih bo kdo razočaran, pripravljena pa sem pomagati vsakomur. Nikogar ne zavrnem – včasih pridejo dijaki sami z željo po tekmovanjih, a takrat skupaj predebatiramo, ali bo dovolj časa in dovolj volje. Tukaj je seveda ogromno priprav, še posebej takrat, kadar dijaki /…/
Lucija Gorjup
