Na témo

Tišina v glasbi

1. julij 2019

Schubert svojo Šesto simfonijo sklene s tremi takti pavz. Zdi se, da skladatelj želi, da bi se glasba iztekala v tišino, v kateri naj poodmeva v človekovi notranjosti, kamor je namenjena in kamor jo skladatelj usmerja.

Danes morda Schubertovih pavz ne moremo popolnoma razumeti. Glasba je kot nikoli do zdaj ozvočila skoraj vse trenutke človeškega življenja. Glasba spremlja naše delo in prosti čas, naše študiranje in branje, naše nakupovanje, naše sprehode, tek in čakanje na avtobusni postaji. Z zvoki glasbe se zbujamo, ob njih zaspimo, ob njihovi spremljavi se vozimo, klepetamo, celo rodimo in umiramo … Seveda je to najprej mogoče zaradi tehničnega napredka, ki je omogočil, da nam lahko glasba kot še nikoli do zdaj povsod zveni, da jo je mogoče preprosto posneti, jo shranjevati, razširjati in seveda na najrazličnejše načine predvajati. Nedvomno takih možnosti do zdaj v zgodovini še ni bilo. In to priložnost z vso silo in vsem užitkom izkoriščamo. Povsod. Glasba pri tem tekmuje z drugimi zvoki, ki nas obdajajo. Tudi teh ne moremo primerjati z ničimer v zgodovini. Njihova količina, nasičenost, vsesplošnost so primerljive z dvigom splošne temperature planeta za nekaj stopinj ali pa s presvetlitvijo nočnega neba. Hrumenje in grmenje motorjev, hrup in cviljenje gum, bučanje prometa, rohnenje strojev, brnenje električnih aparatov, bencinskih kosilnic ali pa celo v navidezni tišini skoraj neopazno klokotanje v cevi radiatorjev, pa tiho šumenje računalniškega ventilatorja in drobno vibriranje električne napeljave. /…/

Matjaž Barbo

Dodaj komentar

Klikni za oddajo komentarja