Iz tiskane izdaje (izid: 28. september 2022)
40. Festival Radovljica 2022
Festival Radovljica pomeni žlahtno romarsko središče vsem ljubiteljem stare glasbe in brez njega bi si težko zamislili avgust in njegove mehke večere. Za že 40. obletnico gre zasluga tako organizatorjem kot umetniškemu vodji. Zadnjih 25 let skrbi zanj Društvo ljubiteljev stare glasbe Radovljica in od leta 2007 je njegov umetniški vodja Domen Marinčič, ki skrbi za mednarodni sloves festivala in pri izvedbah pogosto tudi sam sodeluje. Festival navdušuje torej že leta in svojo obletnico je po besedah umetniškega vodje proslavil s še bogatejšim programom kot sicer, nanj pa sta bila umeščena koprski organist Antonio Tarsia in Ljubljančan Francesco Pollini. Uvodni radovljiški koncert je presenetil z več plati. Po eni strani smo doživeli odlično izvedbo z zgodovinskim glasbilom, po drugi strani pa smo slišali celo koncert za kontrabas. Uvertura št. 8 v g-molu Thomasa Arnesa (Parisova sodba) je z veličastnim začetkom pričarala vrhunski zvok in dobro uigrano, natančno in precizno muziciranje, katerega ubranost in lahkotno virtuoznost je bilo res v užitek poslušati. Uvertura se sklene v Gigui, ki je pravo slavje zvoka in veselja. Händel je bolj pogost gost na programu in slišali smo Concerto grosso št. 7 v B-duru, op. 6 HWV 325. Po mirnem Largu nas Štiri podobe glasbenega poletja je očaral hiter in igriv Allegro s poudarkom na violinah in ekspresiven ter otožen Largo. Violine so poenoteno izražale milino ob mehki spremljavi, Andante pa se je odlikoval po komornem in nekako dvornem vzdušju, v nasprotju s sklepnim Hornpipe, ki je potekal razigrano in s kleno vodeno melodijo. Dobili smo občutek, kot da smo priča /…/
Imago Sloveniae: UnderStories Baroque Ensemble
Večerni koncert Imaga Sloveniae z ansamblom UnderStories Baroque Ensemble je bil zanimiv zlasti zaradi pristopa zasedbe k interpretaciji. Zagovarjajo namreč načelo aranžiranja in spreminjanja orkestracije, torej obravnavanja baročne glasbe na način, kot je bilo to v navadi v tej dobi. Izpostavljeni instrument v zasedbi je violončelo, kar daje interpretacijam nekoliko robustnejši, a hkrati žameten zvok. Frescobaldijeva Canzona undecima a due canti e basso detta »La Plettenberger« je tako zvenela zelo izvirno in komorno, glasbeniki pa so jo izvedli muzikalično, a zadržano. Albinonijeva Trio sonata v a-molu, št. 6, op. 1 je zvenela nostalgično in otožno, obenem pa lirično. Allegro je žuborel v razigranosti vseh nastopajočih, ki so dali skladbi celosten vtis in iluzijo dobe. Andrea Falconieri je La Suave Melodia et su Corrente zasnoval občuteno in je na violonu s čembalom zvenela jasno in melodiozno. Igra obeh violončel v Kanonu za dve violončeli v D-duru je bila vedra in igriva ter je ljubko zaokrožila vsebino. V večeru je po pričakovanjih izstopal Vivaldi s Trio sonato v g-molu RV 73, št. 2, op. 1. Uvodni Preludio Grave je bil stkan iz prepletajočih se glasov v melanholično melodijo, ki sta ji sledila virtuozna Allemanda Allegro in dramatični Adagio /…/
Seviqc Brežice
Kaj bi lahko izpostavili kot posebnost Festivala Seviqc Brežice? Morda to, da poteka na različnih magičnih lokacijah po Sloveniji, bistveni del pa je potekal v dvorani gradu Brežice. Morda tudi to, da ne predstavlja le znanih ali uveljavljenih skupin ali izvajalcev, marveč tudi mlade, ki ponujajo drugačne in nove interpretacije. Ta gesta je hkrati drzna in obetavna, občinstvu in glasbenikom daje možnost, da se spoznajo in začutijo prek glasbe. Čudoviti kraji, kot so grad Bogenšperk, grad Snežnik, Brežiška dvorana in drugi, le dodatno okrepijo vtis, zaigrajo pa tudi brbončice ob prijazni pogostitvi. Letošnji festival Seviqc Brežice je bil pretežno baročno obarvan, manjkala pa ni niti predstavitev Ave Marij skozi čas. Glede na čudovit program je bilo težko dati na tehtnico in izbrati enega od koncertov. Predstavili bi italijanskega violončelista Federica Toffana, ki je nastopil z deli J. S. Bacha, F. P. Supriana, D. Gabriellija in G. C. Dall’Abaca. Toffano igra na historični instrument s črevnatimi strunami, kar je dalo koncertu primerno patino in občutek, da smo se vrnili v čas, ko so dela nastala. Njegova izvedba Bachove Druge suite za violončelo solo (BWV 1008) je bila zato bolj osredotočena na mehkobo zvoka, ton je bil krajši, a poln in izrazen, z globino, ki mu jo je dala narava instrumenta. Njegov zvok je bil raskav, a žameten. Toffano je z mirnim lokovanjem izrazil Bachov neizmerni zvočni potencial in ga je tudi z interpretacijo približal njegovemu času. Toccata decima Francesca Paola Supriana je ob Bachu zvenela bolj izrazito in odločno ter kontrastno, hkrati pa je sicer spevna tema delovala ekspresivno. Oblikovana je bila zmerno in tekoče, zvok je ostal umirjen, pa tudi iskriv ob virtuozni igri. Ne glede na večjo plahost historičnega instrumenta je inkarniral dobo in je zmogel tudi večji dinamični razpon. Ricercare I in V Domenica Gabriellija sta potekala v večjih skokih in odrezavo, z nasprotjem med visoko in nizko lego, ki se razvije v vmesne virtuozne pasaže. Še nekoliko bolj temperamentno sta zvenela /…/
Tartini festival
Letošnji 21. Tartini festival poteka ob 330. obletnici rojstva skladatelja Giuseppeja Tartinija. Del festivala je poleg Minoritskega samostana sv. Frančiška v Piranu potekal tudi v Pretorski palači v Kopru. V skladu s Tartinijevim letom je glavnina programa posvečena Giuseppeju Tartiniju, prvi večer, na katerem so nastopili I Solisti Veneti, pa je poleg Tartinija zajemal tudi deli Richarda Straussa in Arnolda Schönberga. I Solisti Veneti so z razlogom dosegli mednarodno slavo, saj gre za izbrušen komorni orkester, ki je na Tartini festivalu nastopil že večkrat. Pod dolgoletnim vodstvom Claudia Scimoneja je dosegel svetovno slavo zlasti z izvajanjem baročnih del italijanskih mojstrov (Vivaldi, Albinoni, Geminiani, Marcello in seveda Tartini). Z leti so program razširili tudi na poznejša obdobja in celo sodobno glasbo (Aperghis, Bussotti, Chaynes, Constant, Donatoni, Masson, Miereanu, de Pablo, Zbinden). Letos so nastopili pod umetniškim vodstvom Giuliana Carelle, za svoje delo pa so prejeli tudi že t. i. Nobelovo nagrado za glasbo »Una vita nella musica« in posebno plaketo Evropskega parlamenta. Poznoavgustovski večer v Minoritskem samostanu nas je očaral že s samim programom, predvsem pa z izvedbo. Sinfonia v G-duru za godala Giuseppeja Tartinija se je zaiskrila v izvrstnem zvoku, ki je izborno označeval vsakega od nastopajočih. Tartinijevo delo so člani zasedbe oblikovali poznavalsko in izkušeno, z natančno, izčiščeno in zrelo dikcijo, v kateri je zasedba dihala kot eno. Sinfonio v G-duru smo dojeli kot kompleksno strukturo v hitrih stavkih, medtem ko je drugi stavek izražal bolj intimen značaj. /…/
Marina B. Žlender
