Iz tiskane izdaje (izid: 28. september 2022)
Na velikonočni ponedeljek sem prejela sporočilo, da dragega Janeza ni več med nami. Zajeli so me nejevera, občutek nemoči, zanikanja in zatem še nepopisna žalost, ki me spremlja še zdaj, saj je s seboj odnesel tudi del mene …
Janeza Matičiča sem spoznala pred približno osmimi leti na praznovanju rojstnega dne pri zdaj tudi že pokojni Marini Horak. Takrat sva z Marino že nekaj let intenzivno sodelovali. Malo pred tem srečanjem mi je podarila partituro Matičičeve Tretje klavirske sonate, ki je ni še nihče javno izvedel, posnel pa jo je le skladatelj. Zdela se mi je obsežna in kar težka, zato sem si jo želela študirati skupaj s skladateljem.
Ko sva se z Matičičem spoznala, nisem mogla verjeti, kakšno mladostno vibracijo je oddajal ta človek, ki je bil star skoraj 90 let. Vesel družbe mlajše ženske je kar poskočil od veselja in pogovor med nama je hitro stekel. Ker sem se imela namen lotiti njegove sonate, sva se kmalu zatem srečala pri njem doma na ulici Lepi pot v Ljubljani. Stara meščanska hiša, v kateri je z daljšimi pariškimi obdobji bival od otroštva do smrti, z visoko ograjo in prelepim vrtom mi je vlivala občutek neke posebne vzvišenosti.
Kadar imam priložnost delati s skladateljem pri njegovih skladbah, me to izpolnjuje z velikim zadovoljstvom. Zato sem se vedno veselila najinih srečanj. Matičič me je vselej pričakal z nasmehom, objemom in poljubom na lica. Po navadi sva v njegovi dnevni sobi spila čaj in ob temni čokoladi ali piškotih Spominski utrinki na srečanja z Janezom Matičičem pokramljala o različnih rečeh. Ker je imel sladkorno bolezen, je moral paziti na prehrano, a si je v družbi rad privoščil kakšno sladko pregreho in takrat se je po navadi hudomušno zasmejal in rekel: »Bom pa tableto vzel!« Rad je govoril o sebi, meni pa ga je bilo vedno zanimivo poslušati, saj so bile njegove zgodbe polne zanimivih in tudi sočnih dogodivščin. Včasih sem ga morala nekoliko podrezati, da sva šla za klavir, kjer sva nadaljevala svoje srečanje – z leti se je namreč začel malo bolj zapletati v svoje zgodbe. Ko sem bila prvič pri njem, mi je podaril izvod svojih prvih dvanajstih etud (zdaj op. 30) in mi napisal lepo posvetilo. Ker sem pripravljala recital, sem si želela izvajati tudi katero od njegovih del. Predlagal mi je, naj izvedem Passacaglio, op. 10. Moram priznati, da je to eno najtežjih del, ki sem jih izvajala, saj gre za formo zelo kratkih in zelo raznovrstnih variacij, ki postajajo tako zapletene, da je treba temo iskati z mikroskopom, pri tem pa tkati po vsej klaviaturi razpeto zvočno teksturo.
Sledilo je delo pri njegovih Etudah, op. 30, ki sva jih skupaj predelala v celoti. Njegova zgodba o Nadii Boulanger, ki ji je etude prinesel na vpogled in ki jih je ocenila kot vrhunske, le slogovno »nazadnjaške«, se mi je vtisnila globoko v spomin. Njegove etude so resnično glasbeni biseri, polne zanimivih tehničnih »problemov«, ki se jih skladatelj loteva na zvočno, harmonsko in tekstualno zelo privlačne načine. Vendar ne v smislu cenene privlačnosti, ampak tiste, ki zares pritegne tako izvajalca kot poslušalca. Navdihnila me je tudi njegova pripoved, kako je ustvarjal Prvi klavirski koncert v podstrešni sobici, ki je bila v lasti ene njegovih prijateljic, znane francoske pianistke Livie Rév. Zato sem bila počaščena, ko mi je predlagal, da bi to delo izvajala na koncertu ob njegovi 90-letnici. To se je res zgodilo in na Slovenskih glasbenih dnevih sem v kratkem času ob intenzivnih pripravah z dirigentko Živo Ploj Peršuh izvedla njegov Prvi klavirski koncert z orkestrom RTV Slovenija.
/…/
Lovorka Nemeš Dular
