Iz tiskane izdaje (izid: 28. september 2022)
“Bog je razprostrl gladko preprogo letos že posušenih polj. Naš pogled seže v neskončnost. Ni ovir. Meja je le obzorje. Sončnice so svoje žejne, težke glave ponižno obrnile navzdol in se topo zazrle v črno zemljo. Tiste dni je bila takšna suša, da se je celo po Donavi dvigoval prah, ko je plula neka ladja z malo večjo hitrostjo.”
Đorđe Balašević: Tri posleratna druga,
prevod citata: A. Pavlovič
Veter se poigrava z mivko. Donava se prav leno premika, mogoče letos ne bo zmogla poti do morja … Kdo ve? Vročina je normalnim neznosna, toda slepo zaljubljenim v to mesto skoraj neopazna. Pospešim korak …
Novi Sad je od nekdaj mesto mostov, povezovanja različnih kultur. »Staroselci«, ki še pomnijo pravo kulturo, se počasi umikajo, v tihe kotičke svojih meščanskih stanovanj. V teh kotičkih se skrivajo drobna stekelca kalejdoskopa stare »novosadske« kulture, srbskih Aten, kot so mu nekoč rekli, ko je kultura cvetela. Mesto doživlja ogromne spremembe in »staroselci« se počutijo nekako izrinjene, ali pa so se mogoče umaknili kar sami … Kaj naj bi bila pravzaprav kultura nekega mesta? Je predvsem tisti element, po katerem naj bi se vsa evropska mesta ločila med seboj. Z leti pa (najbrž v najboljši veri nekaterih) nastaja vedno več mest s podobno zunanjo podobo. To se dogaja tudi z umetniki, glasbeniki, ki postajajo vedno bolj podobni drug drugemu, ali pa so po drugi strani tako skrajni posebneži, da se človek sprašuje, ali ni to bolj podobno nekakšnemu pubertetniškemu uporništvu – biti poseben le zato, da nisi podoben drugim?
Izkušen glasbeni pedagog pozna čarobno formulo – mejo, kamor mora pripeljati učenca, in ve, kolikšno pot mora učenec prehoditi sam. Pedagog naj ne bi ustvarjal kopije samega sebe. Od tam se začne učenčevo samostojno iskanje … Ali učitelj in učenec še vedno iščeta?
V vsakem evropskem mestu – in Novi Sad pri tem ni izjema – najdemo enake trgovine, restavracije, lokale, čisto malo manjka, pa bomo vsi skupaj govorili samo en jezik … Ali je to zato, da bi se vsak tujec povsod po svetu počutil kot doma? Vsa ta podobna kultura ustvarja nekakšen nov in nedvomno urejen evropski svet. Ta podobnost pa ima hkrati ravno nasproten učinek. Namesto da bi podobnost ustvarila občutek domačnosti, ustvari učinek odtujenosti. Domačin se počuti Poletna potepanja neke pianistke v iskanju glasbenih Prometejev Novi Sad: še ena izmed evropskih prestolnic kulture kot turist v lastnem mestu. Ustvarjalen človek – umetnik se posledično oddaljuje od podobnosti in vztrajno išče dih pravega življenja, ki je z iskanjem skupnega imenovalca ubit.
Glasbeni vitezi Roberta Schumanna
Prečkam most, grem po stopnicah navzdol, prašna cesta, začnem se vzpenjati proti utrdbi, ki se že kar nekaj stoletij dviguje z druge strani reke in bdi nad Novim Sadom od njegovega rojstva, noč in dan. Ovinkasta opečnata pot me vodi navzgor, nenehno se spotikam. Vročina ob tem sploh ne pomaga
/…/
Stefan Milenković: Čisti C-dur ali »Zdrav duh v zdravem telesu« Novi Sad, Kafeterija, 22. 8. 2022
Glasbeni Prometeji so nekaj posebnega. To so skladatelji in umetniki, ki jih popolnoma poznam in se z njimi nenehno pogovarjam … v svoji glavi. Včasih mi skozi svojo čudežno glasbo tudi kaj odgovorijo … Kaj bi se zgodilo, če bi prav tokrat bo šlo zares … ne samo v glavi. Medtem ko ga čakam, se mi potijo roke in delam vse, kar po navadi počnem pred pomembnim koncertom: poskušam mirno dihati, iščem poezijo, citat, misel, nekaj, kar bi mi dalo tako pomemben navdih … Sedim za mizo ob nekih vrečah kave (?), kot da sem v zaklonišču, in zveni »podobna glasba« (v to spada vsa tista glasba, ki je podobna vsej drugi podobni glasbi, brezizrazna, brezosebna, da se počutimo čim bolj odtujeni in kot doma …). Težko se osredotočim v takšnem okolju.
Skozi steklena vrata ga opazim, v hipu navdušeno vstanem (še sreča, da ne razlijem skodelice čaja … malo je manjkalo …) in se nerodno predstavim. Sprašujem se, zakaj smo nekateri ljudje vse življenje tako skrajno nerodni … Sploh ne vem, kako sem se predstavila, in na koncu najinega prijetnega pogovora dodam, da to, kar pišem, vsekakor ne bo imelo kakšne neposredne zveze s tem, o čemer se pogovarjava, ker je najino srečanje zame dokaj nadrealistično in mi je navdih recimo obrnjena perspektiva … Ne samo ob kozarcu vina z Ludwigom van Beethovnom, temveč tudi ob odličnem zelenem čaju s Stefanom Milenkovićem kvasim neumnosti … V upanju, da jih bova kvasila skupaj, ga vprašam (tikava se iz neke »glasbeniške« solidarnosti ali kaj?! In ker je celoten pogovor čisti nadrealizem):
V kateri tonaliteti je Stefan Milenković?
Misliš danes, ko je dež, ali tako na splošno? V C-duru. Vedno v C-duru.
Odgovor me zmede …
Ne, ne, ne. Recimo jaz se počutim dobro v Es-duru, no ali si vsaj želim biti v Es-duru kot Beethovnova Eroica in bla, bla, bla …, da se ne bi spuščala v fiksne ideje …
»Ne«, mi odvrne odločno, »jaz ostajam pri C-duru. C-dur je odprt v vse smeri. Iz C-dura grem lahko kamorkoli. In sploh sem človek, ki skozi življenje pelje v šesti prestavi … Si lahko predstavljaš, kako zategnjeni in komplicirani bi bili recimo ljudje v fi s-molu?« (Smeh.) Recimo, da C-dur zelo odseva tudi umetnikovo izjavo o padalstvu, ki sem jo nekje prebrala: »In še naprej sem zaljubljen v nebo in ta šport, to je čista poetična gesta. Vse me spominja na koncertiranje. Ta neka kombinacija režima priprav in popolne svobode.«
Zanimivo, si mislim in mu povem: C-dur se mi ni nikoli zdel posebno zanimiv … Ampak ga nikoli nisem niti dojemala tako, kot praviš … Kako dojemaš glasbeno kritiko?
Branje glasbene kritike je kot branje horoskopa. Vanj verjameš, če je dober. (Smeh)
Popolnoma se strinjam. Pisanje o glasbi nima ravno nekega smisla. Brati samo pohvale ali samo graje ali oboje umetniku ne pomeni nič, kot tudi ne povprečnemu poslušalcu. Osebno vidim rešitev v pisanju osebnih vtisov po resnično izjemnih koncertih, s tem umetnik dobi informacijo, ali se je njegovo nebesedno glasbeno sporočilo ubesedilo v glavi poslušalca z bujno domišljijo … Vse drugo je mlatenje prazne slame, ker je sam umetnik izjemno samokritičen.
Vsak koncert se po navadi primerja z nekim idealom. Kritika bi morala v vsakem primeru biti vtis, pa četudi ti interpretacija ni blizu. Tako poslušalec kot umetnik imata pravico do lastnega mnenja /…/
Aleksandra Pavlovič
