Iz tiskane izdaje (izid: 28. september 2023)
Valeria Kučan (1999) je mlada saksofonistka iz Prekmurja, od koder je najprej odšla na šolanje v Ljubljano, za tem pa jo je glasba odnesla v tujino. Vzporedno s šolanjem na KGBL, se je kalila v mladinskem saksofonskem orkestru SOS Jr. in z njim kar nekajkrat gostovala v tujini, med drugim na Svetovnem kongresu saksofonistov. Med letoma 2019 in 2022 je postala asistentka omenjenega orkestra in mentorica zasedbe SOSintro. Julija letos je na Ljudskem vrtu v Mariboru nastopila na odprtju olimpijskega festivala evropske mladine kot solistka z Orkestrom Slovenske vojske s pridruženo godalno sekcijo. Poleti je bil na sporedu njen obsežni projekt v okviru festivala Imago Sloveniae Le Moment Dansa: The Moment Will Dance, ki je povezoval umetnike iz sedmih različnih držav.
Kako si dobila idejo za ta projekt?
Ideja je nastala lani konec poletja, tik preden sem se odpravila na študij v Francijo. Sprva sem želela, da en skladatelj napiše skladbo za dva saksofona in da bi se skladba posnela pred sliko. Ko sem šla k Bramu po »blagoslov«, ali smemo kot navdih uporabiti njegovo sliko, mi je začel razlagati o sliki. Takrat sem hitro ugotovila, da bi bilo najbolj smiselno stopiti v stik z osmimi skladatelji, saj je slika sestavljena iz osmih različnih barv, vsaka od teh predstavlja eno filozofsko polje, vsako polje pa je svet zase.
Si pri nastajanju nove kompozicije vzajemno sodelovala z vsakim skladateljem?
Skladateljem sem pustila prosto pot, in če je kdo imel kakšno vprašanje glede tehničnih zmožnosti saksofona, se je lahko vedno obrnil name. Ko je bila skladba končana, sem se dobila z vsakim posamezno na virtualni kavi, da smo poslušali skladbo in naredili spremembe, če so bile potrebne. Pozneje poleti, ko sem se vrnila iz Francije, pa smo se dobili še v živo, da smo jim skladbe tudi zaigrali in iskali skupen zvok in idejo.
Katera skladba se je tebi osebno najbolj približala sliki Le Moment Dansa, ki je bila navdih temu projektu in jo je ustvaril nizozemski vizualni umetnik Bram D’Hont ter krasi eno izmed dvoran na gradu Grad?
Vsak skladatelj je predstavljal eno barvo. Vsaka barva pa je predstavljala eno filozofsko polje: cian naravno polje, modra polje refleksije, vijoličasta polje kontemplacije, rožnata polje poželenja, zelena polje upanja, rumena polje energije, oranžna materialno polje in rdeča polje ljubezni. Vsako polje predstavlja Bramu devet let našega življenja. Začnemo v naravnem polju, ki predstavlja naše otroštvo, nadaljujemo v polju refleksije, kjer začnemo sami razmišljati. V tem polju je odvisno, ali se odločimo za čustva ali razum. Polje kontemplacije predstavlja konec našega šolanja in spraševanje, kaj bomo počeli do konca življenja, v polju poželenja prihajajo v ospredje naše želje, vendar nismo več sami in ne moremo poslušati samo sebe, potem je polje upanja, kjer pridejo v ospredju vse sanje, ki so se kdaj pojavile, in trenutek, ko se je treba odločiti, ali jih za vedno pustimo v preteklosti ali jih razvijemo. Sledi polje energije. V kaj vlagamo energijo in kaj nam daje energijo? Materialistično polje je odsev tega, za kar smo se odločili v polju refleksije – smo krepili razum ali čustva? In na koncu je vedno ljubezen, ljubimo, ker drugače preprosto ne moremo. Menim, da je vsak od skladateljev svoje polje popolnoma »zadel«, čeprav je na začetku vladala majhna zmešnjava, kaj so ta polja in kdo kaj predstavlja in kako je to sploh povezano s sliko. Skladbe so si med seboj v bistvu zelo kontrastne, prav tako kot življenjska obdobja, čez katera gremo.
Larisa Marjanoviđ
