2. oktober 2023
Od začetka julija sva s Tilom Dečkom veliko pisala o samih skladateljih in delovnem procesu pri projektu Iniciativa za novo glasbo ter zakaj slednji nosi tako znaten pomen za slovensko sodobno glasbeno sceno. Česar pa še nisva storila, je, da bralcem približava vpogled v skladbe z zapisom o zvočni izkušnji, ki je brez dvoma najpomembnejši del celotnega projekta.
Skladatelje in skladateljici sva spraševala o razvoju skladb – od januarske izkušnje letos, ko jih je prvič izvedel Ensemble Modern, do zasedb, o izzivih v času komponiranja pa tudi kaj skladbe in njihovi naslovi sami po sebi predstavljajo.
Kako so torej videti oz. kako zvenijo skladbe študentov v njihovi končni obliki? Skladatelji in skladateljice so nam tako o svojih skladbah namenili nekaj besed.
Alex Hren: »Na januarskem reading sessionu sem s takratnimi skicami dobil predogled, kako in če bodo delovali odseki moje skladbe, kar je pripomoglo pri njenem nadaljnjem razvijanju. Moja skladba z naslovom Aiguille je pisana za celotno zasedbo, ki smo jo pri projektu imeli na voljo, navdih za njo pa izhaja iz alpske pokrajine.«
V masovnem ustroju z izredno gostim materialom se da nedvomno občutiti impozantnost alpskih pokrajin.
Skladba Eve Ostanek, imenovana Bacchus, se zdi pointilistična, saj spretno umešča in razporeja glasbeni material po vsem glasbenem prostoru, kar daje vtis zvočno sporadičnega, hkrati pa tudi uspešno realizira svojo udarnost:
»Skladba, ki jo je Ensemble Modern igral januarja, je bila pravzaprav samo osnutek, del, skupek idej, ki je še potreboval čas, da je dobil svojo končno obliko. Naslov predstavlja kult boga Dioniza, ki je prisoten v Evripidovih Bakhah in hkrati norost, ki je pri tem prisotna.«, dodaja Eva.
Na drugi strani pa skladba Lana Podletnika Ašiča zveni precej divje, kar je opaziti v doslednem zvočnem naraščanju – bodisi pretečem bodisi očitnem –, na kar opozarja že njen naslov, Strasti. Na pomembnost naslova skladbe pa je opozoril tudi skladatelj sam:
»Iz osnutkov treh zvočnih momentov oz. materialov je nastala zaključena celota, skladba. Zasedba je sestavljena iz kontrabas klarineta, trobente, tolkal, violine ter violončela. Skladba je opisana že z naslovom samim, Strasti.«
Aleksandra Naumovski Potisk pa je podala obsežnejši opis svoje skladbe, The Death of Virgil:
»Od prvega preigravanja v Frankfurtu januarja je bila skladba predvsem dokončana, saj je šlo za t. i. try out, torej za pregled fragmentiranega materiala, torej ne za izboljšave, temveč za nadaljevanje klasičnega kompozicijskega postopka, ki je razširjene tehnike zvočnosti zasedbe že v osnovi predvidel in jih je v skladbi precej – zlasti v zadnjem delu (Ether). Kompozicijska sredstva v mojem primeru sledijo analogiji z literarnimi v Brochovem romanu Vergilova smrt, kjer tudi ne gre za apriorno rabo vseh jezikovnih možnosti, temveč jih pisatelj izjemno spretno in funkcionalno uporablja za dosego prepleta različnih plasti zaznave in torej niso sama sebi namen, kar pa je moč analizirati seveda šele v že izgotovljenem delu. V nasprotnem ne moremo govoriti o dramaturško smotrni rabi zvočnosti, temveč morda zgolj o katalogu izvajalskih tehnik, kar me osebno ne zanima in tudi ni bilo predlagano na ta način. Za uvrstitev kontrabasa v zasedbo pa se na koncu nisem odločila. Pri notiranju je bilo skladno z željami nekaj popravkov (npr. izpisan ad libitum del ter izdelana legenda po predloženem modelu), ostalo pa so običajne in klasične korekture.«
Kot je moč razbrati iz samega zapisa skladateljice, je skladba koncipirana dokaj večplastno, večbarvno, je razvejana v podajanju glasbenega materiala. Zvočno vzbuja, poudarja in rahlja raznolika občutja z rabo raznolikih tehničnih sredstev v vseh instrumentih na mnoge načine. Na zvočni ravni deluje kot tok misli, občutij, s čimer delo vendarle povezuje na mikro ravni, ga učlovečuje.
Marko Juraj Žerovnik pa je svojo skladbo, Burst (slo. Izbruh), predstavil na sledeč način:
»Moja skladba je bistveno daljša in kompleksnejša, kot je bila v januarju. Svoje ideje in tehnične postopke sem dodatno razvil in izpopolnil. Zasedba vključuje flavto (s pikolom in alt flavto), klarinet (s kontrabas klarinetom), fagot (s kontrafagotom), rog, trobento, klavir, violino, violončelo in kontrabas. V moji skladbi Burst je bilo najbolj potrebno popraviti grafično postavitev partiture. Glede na veliko število oznak je bilo potrebno določiti njihovo hierarhijo in medsebojno razdaljo. …«
»… Naslov se nanaša na začetni glissando v rogu. Poleg tega moja skladba vzbuja asociacije na druge stile, kot je npr. swing ali bebop.«, je skladatelj zapisal še o naslovu in sami zvočnosti.
Že ob prvem poslušanju je zaznati jazzovski poseg v materijo skladbe, in sicer s pripojitvijo brenkajočega kontrabasa, ki nas nemudoma popelje v namišljen čas in prostor, kjer se odvija kak jam session, med drugim pa izstopa tudi trobenta z dušilcem ter godalni pizzicati, ki pripomorejo k ustvarjanju zvočnega kontinuuma.
Za zaključek našega medsebojnega sodelovanja na projektu pa bo večina meseca oktobra posvečena izbranim skladbam v posamičnih člankih, na ta način pa bomo tudi smiselno zaokrožili portretiranje glasbenega življenja študentov in njihovih mentorjev v okviru projekta.
V prihodnjem članku bo Til Dečko napravil še intervju oz. podcast v angleščini z delovnim mentorjem skupine Ensemble Modern, Paulom Cannonom.
Jure Juvan
Dodaj komentar