29. julij 2019
Sodelovanje in srečanje tistih, ki glasbo ustvarjajo, tistih, ki jo z inštrumenti oživijo ter tistih, ki o slednjih in slednji pišejo/mo, je žal preporedko. Idealno primeren je glasbeni tabor v Murski Soboti, ki je letošnje leto potekal že šestindvajsetič. Skladatelji in inštrumentalisti so z njim začeli že v soboto 6. julija, desetega pa smo se jim pridružili še publicisti. Takoj ob prihodu smo bili deležni vedno navzoče murskosoboške gostoljubnosti z bogatim kosilom. A da nas to ne bi zavedlo k občutku brezdelnega dopusta, nas je Uroš Mijošek hitro pospremil do glasbene šole, kjer smo preleteli program, ki bo sledil v naslednjih dneh. Na tem mestu gre velika zahvala glasbeni šoli Murska Sobota, ki nam je prijazno odstopila svoje prostore, kjer smo imeli na voljo vso napredno tehnologijo, inštrumentalisti pa res kvalitetno opremljene vadnice z izvrstnimi klavirji. Glasbeni pisci smo prvi del treniranja in uvajanja glasbenikov zamudili, a njihovi produkti so počakali do našega prihoda. V sredo zvečer smo že imeli priložnost obiskati prvo izmed produkcij, kjer so v ospredju izstopali violisti pod mentorstvom Maje Rome. Izkušnja, ko si priča, kaj se da naučiti in priučiti v zgolj nekaj dneh, je prav posebna. In čeprav je šlo za glasbenike z zelo raznolikimi glasbenimi podlagami, je vsak pokazal tiste konkretne izboljšave, ki jih je osvojil s pomočjo mentorjev, ki so prišli na ta tabor z iskrenim ciljem – približati »nepribližano« vsem, ki so za to zainteresirani. Pri tem pa so, ti tako močno izobraženi in izkušeni glasbeni profesorji ostali skromni in iskreni do svojega posredovanja znanja, kar je bilo ključnega pomena tudi za nas muzikologe, ki smo mnogokrat soočeni z veliko bolj zahtevnejšo sliko glasbenih ustvarjalcev.
Naslednji dan sta se nam priključili še Veronika Brvar in dr. Katarina Bogunović Hočevar; vsaka s svojim bogatim muzikološkim znanjem sta odprli svet radijskih oddaj, pisanja koncertnih listov in življenjepisov. Veliko smo govorili na temo zaposlitve muzikologov in se še posebej osredotočili na glasbene festivale. Le-ti so bili iztočnica za našo glavno miselno idejo: kako umetno glasbo približati tudi v odročne slovenske kraje in ljudem, ki se zanjo ne zanimajo. Tako smo vršili to zamisel od same gole ideje pa vse do tam, kako bi to tudi izvedli/pripravili. Postopoma smo gradili od najbolj osnovnih dejanj (določanje prostora in okolja), pa vse do tistih zapletenih delov, kjer se najpogosteje skriva problematika financ. Ob tem pa smo se pogosto vprašali, če bi s tem svojim projektom/festivalom dosegli svoj namen, saj je poseg v človeške navade (pa naj bodo to čisto vsakodnevne ali pa tiste glasbene) včasih res ideja ‘o glavi skozi zid’. Vseeno se je v glavah osmih piscev porodilo kar nekaj subjektivno sprejetih idej, ki bodo mogoče nekoč doživele realizacijo.
Naš drugi večer produkcij so prijetno obarvali harmonikarji pod vodstvom Luke Juharta, ki je še posebej naklonjen sodobni glasbi ter interpretaciji le-te. Tako ni bilo njegovo poslanstvo le poučevanje harmonike, ampak tudi odkrivanje interpretacije dandanašnje glasbe. Ta večer so svojo počitniško-delovne glasbene dneve zaključili varovanci Maje Rome, zato smo še zadnjič slišali, kaj so spremenili in izboljšali v teh nekaj dneh. Po koncu produkcije smo imeli izvrstno priložnost pobližje spoznati in spregovoriti z mladimi skladatelji, ki so že od sobote zagrizeno pripravljali svoje nove kompozicije (tem smo prisluhnili poslednji večer). Oba profesorja, Nenad Firšt in Dušan Bavdek, sta na taboru Glasbene mladine že vrsto let in brez dvoma so z njuno pomočjo izpod rok nadebudnežev nastala hvalevredna dela. Zahvaljujoč večernim druženjem po produkcijah smo preko skladateljev spoznavali svet glasbenih stvaritev ter proces spoznavanja kompozicijske logike.
V petek, zadnji dan, smo pisci še nadaljevali s svojimi debatami in predlogi v zvezi z glasbenimi festivali (precej smo govorili tudi o razdeljevanju financ; od kje jih pridobiti in kako je z raznimi natečaji). A najpomembnejši je bil večer tega dneva. Na poslednji produkciji so na svoj račun končno prišli pianisti in skladatelji. Aleksandar Serdar je kot mentor pianistov s svojim skromnim, a korektnim pristopom iz svojih varovancev izvabil res kvalitetno izvedbo nič kaj preprostih del. Na drugi strani pa so bile krstne izvedbe precej ekstravagantnih del; slednja so iskren odsev tega, kam vodijo smernice današnje glasbe.
Skladatelji, ki prav tako, kot inštrumentalisti, prihajajo s popolnoma raznolikimi predznanji, so si razvidno oblikovali svoj glasbeni jezik. Ker je pred njimi še dolga pot odkrivanja kompozicijskih razsežnosti, se slednji trenutno še močno drži okvirov, ki so jih zastavili naši ali tuji sodobni skladatelji. Pri tem pa nikakor ne manjka lastne zamisli in percepcije do iskanja svojega jezika, ki so ga nekateri ustvarjalci glasbenega tabora že kvalitetno in konkretno razvili.
Po razdelitvi diplom/priznanj za udeležitev tabora je sledil najdragocenejši večer. Čas, ko smo popolnoma sproščeni med seboj odkrivali umetniške svetove z vseh področji glasbe, pri tem pa je vsak močno in korektno zagovarjal svoje. Brez zavor smo v enem lokalu za (skoraj) skupno mizo sedeli pianisti, skladatelji, (nekateri) violisti, harmonikarji in publicisti – pri tem pa nas je družila močna vez ljubezni do glasbe. In ker ima noč svojo moč se je razvila ena velika množica bolj ali manj zabavnih pogovorov; pa tudi takšnih, ki so izzvali zares iskren razmislek kam nas pelje glasba in njena pot. Kako prijetno in brez ovir je tekel pogovor med Luko Juhartom in nami muzikologi, ko smo nekoliko s šalo pokomentirali slovenski svet sodobne glasbe. Ali pa objektivno obarvana debata z Aleksandrom Serdarjem, ki verjame v kvalitetno dela muzikologov. To je bilo le nekaj od množičnih komunikacij tega večera, ki bi ga priporočila vsem mojim kolegom z muzikološkega oddelka; pa tudi akademikom, ki se ne prav pogosto soočajo s takšno pisano množico glasbenikov.
Tabor Glasbene mladine Slovenije v Murski Soboti je eden tistih ‘masterclasov’, ki bi v svet glasbenikov in vseh, ki so z glasbo kakorkoli povezani, morali vstopiti z večjim in glasnejšim korakom. Je namreč tabor, ki te domov pospremi ne samo z novim znanjem; gre za močnejša poznanstva in sodelovanja, ki so za trenutno stanje umetne, lepe glasbe zares nujna. Ta poznanstva in naveze nam vsem (inštrumentalistom, skladateljem, glasbenim piscem) širi poti prihodnosti. Zato vsa zahvala organizatorjem tabora ter Murski Soboti, ki nas tako toplo sprejema že vsa leta.
Ivana Čemažar