29. julij 2023
Kot tretja skladateljica v sklopu programa Iniciativa za novo glasbo študentov Akademija za glasbo in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani se nam bo ta teden predstavila Aleksandra Naumovski Potisk, diplomirana pianistka in študentka oddelka za kompozicijo in glasbeno teorijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
ZAČETKI
Povej nam najprej malo o sebi.
Glasbeno gledano sem akademska glasbenica – pianistka, aktivna koncertno in pedagoško, sicer pa mati treh krasnih otrok.
Kakšni so bili tvoji glasbeni začetki in kdo ti je pomagal vzkliti ljubezen do glasbe?
Tudi moj oče je glasbenik – flavtist, tako da so bili zgodnji začetki tako rekoč samoumevni. Začela sem tudi s flavto, presedlala kasneje samo na klavir, ki je ostal moj instrument.
Kdaj in kako si pričela skladati?
Skladanje me je klicalo ves čas mojega ukvarjanja z glasbo. Že v času študija klavirja sem napisala (nikoli objavljene) prve skladbe, med njimi tudi stavek klavirskega koncerta, veliko pa je tudi otroških skladbic, ki so luč sveta ugledale v mojem nagrajenem učbeniku za glasbo v osnovni šoli … Množica klavirskih skladbic za mlade začetnike, tudi iz tega obdobja, čaka na objavo. Bolj podjetno pa se je moja kompozicija materializirala skozi produkcijo društva Cona 8, katerega ustanoviteljica in predsednica sem, z več otroškimi operami in baleti, ki so vsi po vrsti doživeli izjemen odziv in velik uspeh z več kot dvesto ponovitvami v Sloveniji in v tujini. Vpis študija kompozicije je tako postal organska nujnost.
NAZORI IN MNENJA
Kateri skladateljski koncepti te fascinirajo?
Bolj kot koncept sam po sebi je pomembna njegova izpeljava skozi spekter zgodovinskega trenutka in sposobnost ogovarjanja ali odgovarjanja na vprašanja človekove pozicije v svetu in njegovega bivanja. Razvrščanje v posamezne grupacije navijačev posameznih smeri mi je tuje in ga smatram za zastarelo. Danes svet označujejo povsem drugačni aspekti kot 200, 50 ali 15 let nazaj. Smer, ki je opazna, je analitičen razkroj starejših predispozicij brez zmožnosti neke jasne estetske sinteze. Tako modernizem obrača pogled v material sam in s spektralizmom pridemo že do »kvantnih« posameznosti znotraj zvoka, vendar nam ta čedalje bolj mikroskopski vpogled vendarle razkriva le del, pa četudi dragocen, bivanja. Tudi iz ameriških šol prevzeti sistemi konceptov aleatoričnosti in navezanosti na vzhodnjaške filozofije, kar je sicer ravno nasprotno evropski glasbeni poti, ne presegajo te – recimo temu – potrebe po totaliteti vpogleda v svoje bivanje, torej zajetju vseh sozvočnih resnic, zavednih in nezavednih, hkrati ali pa če hočete, v nekem paralelnem smislu empatičnosti, zajetju vseh možnih zornih kotov, ki jih koncept podpira. Koncept je zame torej nad estetsko smerjo in je bolj nekaj, kar omogoča osebno poetiko. Ostalo je pač izbira palete, ki je v demokratičnem svetu in trenutku maksimalne liberalnosti možna kakršna koli, dokler sledi mojstrstvu in resnici.
Ali svoje delo rada povezuješ tudi z drugimi umetnostmi, morda znanostmi?
Da, v smislu prejšnjega odgovora je to tako rekoč nujno. Opera ali samospev sta tako ali tako multimedijska, pa tudi druge, povsem instrumentalne in absolutne skladbe na neki nad-citatni ravni ali povzetku, prav v smislu konceptualnosti, rada vzamem v glasbeno obravnavo. Kot je primer tudi pri projektu z Ensemble Modern, kjer delam na Vergilovi smrti – tezah po Brochovem znamenitem romanu.
Kdo so tvoji vzorniki, najsibo na področju glasbe ali pa zunaj nje?
Razne idealizacije tipa vzornikov sem prerasla … Zelo dobro razumem razliko med človeškim in umetniškim kapitalom ali dandanes celo brendom posameznega umetnika. Navdihuje me njihovo delo; tukaj pa se ne morem posebej zavezati npr. samo Rahmaninovu ali Mahlerju, pa tudi ne Debussyju ali Messiaenu, saj v vsakem takšnem spisku izpade preveč drugih – skladateljev, pesnikov, pisateljev in vseh nadarjenih žensk, ki jim to sploh ni bilo dovoljeno postati. One so zame pomembna spodbuda, izziv in navdih …
Ti je katera skladba oziroma pesem še posebej pri srcu? Iz katere glasbe črpaš največ navdiha?
Mnoge, a nobene ne bom izpostavila.
Glasba je nagnjena k temu, da se sčasoma spreminja: katere prelomnice se ti zdijo najbolj pomembne v zgodovini glasbe?
Na razvoj glasbe gledam kot na kontinuiteto, prelomnice so stvar revolucij in politike, kar seveda oblikuje tudi umetnost, vendar je glasba, vsaj odkar razumemo čas človeštva kot zgodovino, sopotnik in zrcalo prav tega istega. Prelamlja se torej ves čas, ves čas je moderna. Beethoven, Chopin ali Brahms so poslušali iste pripombe o neposlušljivosti kot pozneje Schönberg ali Weber, kompozicijska sredstva najboljših skladateljev pa so glede na njihov čas bila vedno moderna. Debussy je uglasbil svoj zgodovinski trenutek, Stockhausen seveda povsem drugega. Ves čas zgodovine glasbe je nastajala tudi izrazito konservativna glasba in cel kup obrobnih glasb, ki pač niso našle mesta v teoretski sistematizaciji. Prelomnice so tako po moje bolj teoretično pomagalo kot nekaj organskega.
Kako pa vidiš oziroma gledaš na svojo vlogo, torej vlogo skladateljice v sodobnem svetu?
Vloga zveni kot neke vrste naloga ali poslanstvo. Ne vem, če danes izven osebnega, tovrstno poslanstvo v starejših pomenih obstaja. Šostakovič piše o nujnosti postati ruski skladatelj – torej apostol nacionalne dediščine, potem so tu tista poslanstva izpolnjevanja raznovrstnih umetniških manifestov, kot so impresionisti, serialisti in podobno. Danes je svet, živeč v demokraciji, razpadel na posamezen pogled in izenačitev pogledov, kulturna politika je postala zagotavljanje pogojev za kulturni trg, kultura pa po ameriškem zgledu izgublja moč kolektivne identifikacije in postaja boljša vrsta zabavne industrije. Ostane torej osebna poetika in izbira osebnih preferenc. Znotraj tega sem nekoliko konservativna in smatram, da se ni potrebno odrekati ne svojemu jeziku ne svoji glasbi – tako lahko definiram tudi svojo vlogo.
Kateri so danes, po tvojem mnenju, najboljši načini za uveljavljanje mladih skladateljev?
Najboljši način uveljavljanja je bil in bo ostal – bodi skromen in pošten do sebe, delaj neumorno ter orji svojo brazdo. Priložnosti potem že pridejo …
Kako primerjaš domače in tuje razpise za nova glasbena dela? Ali so le-ti primerljivi?
Nimam dovolj vpogleda v vse razpise. Pri nas so ovrednoteni približno trikrat manj kot v tujini.
O SKLADATELJU
Če bi morala definirati estetiko svojega glasbenega jezika, kako bi se opredelila?
Na to vprašanje sem v veliki meri že odgovorila – zanima me totaliteta človekovega bivanja v vsej svoji zaznavni, socialni in psihološki kompleksnosti. Estetsko črpam navdih iz vse že prehojene poti ter si ne omejujem uvrščanja česarkoli na skladateljsko paleto ali zbirko gradnikov.
V katerem glasbenem žanru oziroma za kakšno zasedbo najraje ustvarjaš?
Trenutno se ukvarjam največ z večjimi komornimi ansambli, zanima me orkester, zelo blizu mi je glas, ki je bil in bo zagotovo ostal ena od mojih preferenc. In seveda – klavir.
Kje dobiš navdih za skladanje?
Navdih se preprosto pojavi – ob pesmi, zgodbi, spomeniku, stari hiši, knjigi, v gorah, v dežju ali viharnem neurju … Ideje zapišem in jih pustim, da zorijo. Včasih pa je tudi drugače – melodija preprosto zazveni in jo zapišem ali slišim kakšen zvok okolice, ki ponuja dobre glasbene možnosti. Navdihi so – in ni jih malo.
Kako pri tebi poteka zakoličenje in realizacija neke ideje?
Vedno delam iz ideje, ki jo razdelam paralelno v koncept in glasbene particelle. Gre za sinhronizacijo pomenov, ki se na nek način prevajajo iz glasbe v logos in/ali nazaj. Šele ko je koncept povsem izčiščen, oblika jasna in material dorečen, je skladbo mogoče izpiliti, čeprav se marsikaj v osnutkih izpiše že vmes.
Se ti pogosto zgodi, da se ti v glavi nenadoma pojavi misel, ki jo moraš brezpogojno zapisati, vendar tega ne moreš storiti? Kaj storiš v takem primeru?
Se zgodi tudi to. Zapomnim si, posnamem na diktafon v telefonu ali označim ključne elemente na karkoli, kar lahko kasneje prikliče spomin.
Kako pri tebi na splošno poteka umetniški proces?
Na to sem že odgovorila zgoraj. Navdih, ideja, koncept, oblika, particelle, skladnja v več fazah, korektura, modeliranje in piljenje, iskanje možnosti izvedbe.
Ali poleg skladanja igraš tudi na kakšen inštrument? Če da, kako se to odraža v tvojih skladbah?
Sem pianistka, kar je za kompozicijo dobro. Klavir je idealen instrument, saj je zvočno nevtralen in zato primeren za imitacijo katerega koli drugega glasbila, vključno z orkestracijo. Pogosto primerjam orkestralne partiture s koncertnimi parafrazami mojstrov, npr. Liszta. Zanimiva in zelo poučna je zvočna prevedba ene barvitosti v svet druge.
Kje in kdaj najbolj pogosto ustvarjaš oziroma skladaš? Je to v objemu doma ali drugje?
Doma, zvečer ali ponoči, ko je mirno.
Ali v svetu skladateljice obstaja čas, ko ne razmišlja o pisanju novih skladb?
Seveda obstaja. Danes je življenje tako, da je dobro, če obstaja čas za razmišljanje in komponiranje in ti ne požro vsega razne vsakodnevne nujnosti in distrakcije. Zato čas za komponiranje najlaže najdem ponoči.
Se med skladanjem pogosto znajdeš v slepi ulici? Kako se iz te izviješ? Kakšne metode uporabljaš?
Po pravici povedano – niti ne. Če gre za kakšno težavnejšo odločitev, pač nastane več variant, na koncu se vedno ena izkaže za boljšo pot naprej. Seveda pa je tukaj vedno tudi prof. Marko Mihevc.
Kdaj skladatelj ugotovi, da je njegovo delo dovolj dobro za predstavitev javnosti? Je lovljenje zadnjega roka edina spodbuda ali obstajajo tudi druge?
Z delom je kot z otrokom. Na začetku je nebogljeno, počasi pridobiva samostojnost, lastno identiteto in samozavest. V nekem trenutku se osamosvoji. Takrat je čas za zaključne korekture. Roki so pa roki kot povsod.
Katere pomembne izkušnje si pridobila skozi svojo skladateljsko kariero? Kaj bi svetovala svojemu mlajšemu sebi?
Pomembne izkušnje? Veliki skladatelji so bili še daleč večji mojstri svoje obrti, kot si lahko predstavljaš. Znanja v kompoziciji ni nikoli dovolj – kot je dejal Rahmaninov – življenje je za glasbo prekratko, glasba je dovolj za življenje. Torej gre za neke vrste spoštovanje in skromnost, ki je nujna, da človek lahko napreduje in spoznava nove, še neznane svetove. Bojim pa se, da je ta lastnost danes bolj redka kot ne … V to smer gredo tudi moji nasveti.
IZVEDBA SKLADB
O čem premišljuješ tik pred (ne)krstno izvedbo svojih del? Kakšna občutja te oblivajo?
Veselo pričakovanje in trema, in to večja, kot če sem na odru sama. Najteže je verjetno slikarjem – ne predstavljam si nič hujšega, kot stati ob svoji sliki in čakati na odzive. Skladatelj je sicer v publiki, a dosti na boljšem ni. Je pa izvedba skladbe tudi veliko zadovoljstvo in konec koncev uresničitev njenega namena in smisla.
Kakšne odzive si doživljala doslej ob izvedbi svojih skladb ter kako si se ob njih počutila?
Do sedaj – moram potrkati ob les – izjemno spodbudne. Veliko aplavza, pohval, čestitk, res lepih mnenj in morda še najbolj prisrčne – res veliko smeha, navdušenja in veselja otrok, ki so si ogledali moje otroške opere in balete (Glasbena hiša, Martin Krpan, La Fontainove basni, Mehurčki …). Njihovi odzivi so neposredni in pristni ter sežejo do srca. Pravo zadovoljstvo.
Ali ti je pri izvedbi tvojih skladb pomembna komunikacija z glasbeniki?
Mislim, da je komunikacija pomembna obojim. Vsakokrat do sedaj, ko je bila možnost za izmenjavo pogledov in pogovor, smo uspeli bistveno izboljšati priobčitev skladbe.
Kaj pa komunikacija z občinstvom? Si ga želiš nagovoriti ali je v tvoji skladbi prvenstvo dodeljeno nekemu lastnemu oziroma neodvisnemu glasbenemu izrazu?
Skladba govori sama zase in smatram, da tako mora biti. Vendar pa ne vidim prav nič spornega tudi v pogovorih ali nagovorih z občinstvom. Smatram, da ob teh priložnostih ni potrebno vsiljevati občinstvu navodil za razumevanje glasbe, kljub temu pa ostane veliko tega, kar se da o skladbi, njenem nastajanju, navdihu itd. zanimivega povedati. Konec koncev tovrstna interakcija deluje tudi na način Marine Abramović iz njenega projekta The Artist Is Present, ki nas usmerja v prepoznavanje medčloveške topline med osebami, prisotnimi v istem prostoru, ki lepo začini povsem avtonomno komunikacijo z umetniškim delom.
PROJEKT INICIATIVA ZA NOVO GLASBO
Si s svojimi skladbami že kdaj sodelovala na kakem projektu, natečaju ali tekmovanju? Je tovrstna izkušnja zate prva?
Sodelovala sem na Spevslamu s samospevom Vsaka zvezda, vsak planet (izvajalca Nataša Zupan in Matija Potisk) in prejela prvo nagrado, prav tako sem prejela prvo nagrado na izboru Društva slovenskih skladateljev za slovensko udeležbo v projektu Winds of Europe s skladbo za pihalni sekstet Promenada (premierno izvedeno v Budimpešti julija letos), na povabilo Občine Škocjan sem napisala Kantato Misijonar o Ignaciju Knobleharju, ki je bila izvedena med drugim tudi v Neaplju, kjer je Knoblehar umrl, in Rimu na povabilo Veleposlaništva Republike Slovenije v Vatikanu ob 30. obletnici slovenske osamosvojitve, bila so tudi gostovanja v Berlinu na povabilo Slovenskega kulturnega centra … Nekaj izkušenj se je že nabralo.
Povej nam kaj o medsebojni dinamiki med vami, skladatelji. Se skladatelji med seboj spodbujate, si morda svetujete? Ali se ob nastajanju vaših skladb da začutiti tudi kaj tekmovalnosti?
Zelo se spodbujamo in se razumemo. Vzdušje je odlično. Malo tekmovalnosti seveda tudi je, vendar v izrazito prijateljskih in pozitivnih okvirih.
Kako si predstavljaš sodelovanje z Ensemble Modern in vaje same? Kako tesno želiš sodelovati z Ensemblom Modern, ko bodo vadili tvojo skladbo?
Srečanje z Ensemble Modern smo že imeli pozimi v Frankfurtu pod vzpodbudnim vodstvom prof. Vita Žuraja. Sicer pa sem hvaležna za priložnost, vsako mnenje in izkušnjo, ki jo od takšnega eminentnega mentorstva lahko dobim. Njihovo delo z mojo skladbo je zame dragocen vir informacij in zelo koristen vpogled v »široki svet«.
Pričakuješ, da bodo odzivi tvojih bodočih skladb primerljivi s tistimi, ki si jih bila deležna pri svojih prejšnjih skladbah?
Zakaj pa ne bi bili?
ZAKLJUČEK
Kako vidiš svojo ustvarjalno pot v prihodnosti in kakšna so tvoja pričakovanja oziroma ambicije?
S prihodnostjo se ne obremenjujem pretirano. Kompozicija je nekaj, s čemer sem se želela ukvarjati vse življenje, torej počnem nekaj, kar me resnično veseli. Vesela bom vsake izvedbe in možnosti predstavitve svojega dela, sicer pa se držim lastnega nasveta – orji svojo brazdo.
Bi z bralci in bralkami delila še kako zaključno misel?
Danes je čas nenaklonjen klasični glasbi. Življenje je poplitveno, podrejeno konzumaciji in potrošnji. Vendar verjamem, da se človekova potreba po resnično lepem, nuja po spoznanju in osmišljenju življenja na daljši rok ne more umakniti banalnemu, zato tako kot sončni vzhodi ali morski valovi ob poletnem večeru tudi Glasba (z veliko začetnico) ne more povsem izumreti, če ne zaradi drugega, ker Lepote v naših življenjih nimamo pravice zatajiti svojim otrokom. Torej je ne glede na vse še vedno smiselno skladati in biti skladatelj.
Vprašalnik pripravila:
Til Dečko in Jure Juvan
