31. marec 2020
V nedeljo, 29. marca, je po dolgi in hudi bolezni umrl poljski skladatelj in dirigent Krzysztof Penderecki. Bil je ena izmed osrednjih osebnosti poljske avantgarde, uspeh njegovih del pa je na široko odprl pogled na dela ustvarjalcev vzhodnega bloka. Poljska nova glasba je tudi po zaslugi del Pendereckega postala svetovni znanilec nove smeri, iz katere so svoj navdih črpale generacije skladateljev, med njimi tudi veliko ustvarjalcev našega prostora.
Ugled strokovne javnosti si je poljski mojster pridobil z deli iz avantgardnega obdobja. Skladba Žalostinka za žrtve Hirošime, prvotno imenovana 8’37”, je na Mednarodni skladateljski tribuni Unesca 1960. leta osvojila prvo nagrado, strokovna javnost pa jo je uvrstila med vsebinsko najgloblje pričevalce spomina na 20. stoletje. Iz bogatega opusa Krzysztofa Pendereckega so se med najbolj znana dela poleg Žalostinke vpisali še Poljski Requiem, 3. Simfonija, Pasijon po Sv. Luki, Anaklasis, opera Hudič iz Loudona. Široko prepoznavnost mu je prinesla uporaba njegove glasbe v filmih Stanleya Kubricka, Martina Scorseseja in Davida Lyncha, za prepoznavnost pa je poskrbel tudi sam kot dirigent in najbolj predani interpret svojih del.
Penderecki je bil ustvarjalec, ki je zvesto sledil svojim načelom. Značilna je njegova večkrat citirana izjava: »Glasbeni svet Stockhausna, Nona, Bouleza in Cagea je bil za nas, mlade poljske skladatelje – utesnjene in ujete v estetiko socrealizma – osvoboditev … Vendar sem sam hitro prišel do spoznanja, da so te novosti, ti eksperimenti in formalistične spekulacije, bolj destruktivne kot konstruktivne. » In prav zato se je iz »avantgardne zanke formalizma«, kot jo je poimenoval sam, vrnil k tradiciji.
Na pot glasbe je Penderecki sicer stopil kot violinist, na krakovski Akademiji za glasbo pa se je v petdesetih letih, v dobi post stalinističnega obrata, odločil za tedaj najbolj privlačno in odprto smer študija kompozicije. Njegova zgodnja dela so bila napisana v avantgardnem slogu, po zgledu Xenakisa z uporabo tonskih clustrov, novih zvokov in eksperimentalno strukturo. Najpogosteje so njegovo tehniko povezovali s »sonorizmom«, avantgardnim slogom, ki je svojo pozornost usmeril na kakovost zvoka, tako v obravnavi strukture, zvena do ustvarjanja kontrastov. Nove zvoke je iskal in ustvarjal na tradicionalnih glasbilih ter ob številnih raziskavah pevskih glasov z uporabo razširjene tehnike, zapisane v grafični notaciji, kar je postalo ena najbolj vidnih značilnosti poljske avantgarde.
Penderecki je svoj navdih za velika vokalno-instrumentalna dela črpal iz opusa J. S. Bacha in Monteverdija, o čemer priča že njegovo monumentalno delo Pasijon po Luki, prvi veliki oratorij v poljski glasbi v 20. stoletju.
Sledili so Credo in Poljski Requiem, posvečen junakom in žrtvam poljske zgodovine. Vokalna glasba je s Pendereckim dobila nove razsežnosti in na polju cerkvene glasbe, tako na Poljskem kot širše, pomembno doprinesla k dvigu kakovosti ter njenemu poletu.
Penderecki je kot violinist gojil poseben odnos do godal, zato se prav v delih za godala zrcalijo njegove prelomne odločitve. Po obdobju avantgardizma, ki mu je prinesel svetovno slavo s skladbo za 52 godal, je skladatelj sledil svoji poti v smeri novoromantike, o čemer priča najprej njegov prvi violinski koncert, posvečen violinistu Isaacu Sternu. Ta ga je tudi krstil, sloves njegovemu drugemu violinskemu koncertu je prinesla izvedba Anne Sophie Mutter, za katero je to delo tudi nastalo.
Krzysztof Penderecki je v našem prostoru prav gotovo eden najbolj navzočih in velikokrat izvajanih poljskih skladateljev. Prvo seznanitev z njegovim opusom smo doživeli v okviru Zagrebškega bienala, slovenska glasbena poustvarjalnost pa se je iz novo nastale države prvič predstavljala prav z izvedbo Pendereckega. Kot solistka je v njegovem Koncertu za flavto in orkester s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod taktirko Antona Nanuta 1995. leta nastopila Irena Grafenauer, pod skladateljevo taktirko pa je koncert premierno zaigrala že 1993. leta na Varšavski jeseni s Sinfonio Varsovia. Krzysztof Penderecki je Ljubljano obiskal večkrat, nazadnje 2015 na 63. Festivalu Ljubljana in se od našega občinstva simbolično poslovil s Poljskim requiemom.
Kljub hudi bolezni je Penderecki ustvarjal do zadnjih dni in imel v načrtu še dokončanje svoje zadnje 9. simfonije. Pomiritev s svetom je iskal v svojem znamenitem arboretumu z več kot 1700 različnimi vrstami dreves. Mogočnost, po kateri je hrepenel, je našel ob objemanju dreves, tako kot njegov predhodnik Beethoven, na katerega je morda pomislil ob pisanju zadnjega naročila.
VB
Dodaj komentar