3. november 2023
S tem člankom študenta muzikologije nadaljujeva s predstavitvami skladb petih študentov kompozicije na Akademiji za glasbo, ki so sodelovali pri projektu Iniciativa za novo glasbo. Kot četrto predstavljava skladbo Alexa Hrena, ki – kot je povedal v avgustovskem intervjuju – svoja dela rad povezuje s poezijo in naravoslovjem.
Alex Hren: »Navdih za skladbo sem črpal iz alpske pokrajine, pri kateri prevladujejo tri strukture. Prva črpa iz masivne in mogočne zgradbe gorovij. Druga predstavlja kontrast prvi in je inspirirana iz jasnega in mističnega ozračja, ki obdaja gorovja. Za tretjo je bil navdih črpan iz podnebne krize, zlasti taljenja ledenikov. Tako je v njej ključen motiv razpada.«
Pri komponiranju svoje skladbe se je Alex odločil za zasedbo, ki najbolj ustreza njegovi zamisli – posebno s tolkali je uspel doseči nekatere specifične zvoke. Komorno zasedbo, ki izvaja skladbo, tako sestavljajo: med pihali flavta, (bas)klarinet in fagot; med trobili rog in trobenta; med tolkali antične činele, vibrafon, tam-tam, pavke in kovinska plošča; med godali violina, violončelo in (pet strunski) kontrabas; ne nazadnje pa ključno vlogo v skladbi igra tudi klavir.
Pri tem projektu ste vsi študenti pisali za komorno skupino. Kako pa bi bila videti tvoja skladba, če bi isto idejo lahko uglasbil za katerokoli zasedbo?
Načeloma bi lahko idejo uglasbil za različne zasedbe, na dolžino forme, realizacijo zamišljenih struktur, ipd. pa bi različne zasedbe imele različne vplive.
Isto kot za zasedbo – torej da je skonstruirana z namenom dosega specifičnih zvokov – pa velja tudi za najrazličnejše tehnike v skladbi, ki kot take služijo izpolnjevanju skladateljevih zamisli. Surovemu zvoku, ki ga skladatelj pridobi preko pihal z izvajanjem »multifonik«, se pridružujejo godala, ki s silovitim pritiskom loka na strune pomagajo ustvariti vtis grobe gorske pokrajine. Na drugi strani pa pianist z igranjem na klavirske strune z raznoraznimi predmeti, kot so kartica, leseni kroglici ali pa kar njegova dlan pred nami pričara mističnost goratega okolja. Potrebno pa je izpostaviti še številne druge tehnike, kot so hitre pasaže v trobilih in pihalih, glissandi v godalih in na klavirju, t. i. »nesorazmerna dinamika« oz. nihanje zvočne jakosti med izvajanjem tona itd. Vse vključene tehnike poskrbijo za izredno pestro zvočno sliko in posledično tudi enako nenavadno ter zanimivo partituro.
V avgustovskem intervjuju si omenil, da te trenutno »najbolj fascinira algoritemska in elektronska kompozicija.« Kako se ta nazor odraža v tvoji skladbi?
Algoritemska kompozicija se v tej skladbi ne odraža, saj je vse narejeno “ročno”, brez pomoči algoritmov. Gledano retrospektivno pa bi za določene strukture lahko sprogramiral algoritme. Elektronska kompozicija pa se odraža v raziskovanju zvoka, uporabi različnih inštrumentalnih tehnik za doseganje večje raznolikosti in pestrosti.
V intervjuju je Alex povedal tudi, da pogosto razmišlja »o nasprotjih in napetostih struktur, saj se mu zdi pomembno, da skladba ohranja določeno raven svežine in zanimivosti za poslušalca.« To razmišljanje je dobro zaznavno tudi v tej skladbi, v kateri, kot je že v uvodu povedal Alex, spremljamo menjavanje treh različnih struktur. Že takoj na začetku je mogoče dobro začutiti prvo, ko glasbeniki s svojimi inštrumenti slikajo »impozantnost alpskih pokrajin,« kot je v Članku o zvočni izkušnji komentiral Jure Juvan. Kmalu sledi nenadna pomiritev, ko pianist prvič preizkusi, kako različni predmeti zvenijo po klavirskih strunah, s čimer slika misterioznost alpske pokrajine. Ti dve jasno opredeljivi in zaznavni strukturi se nato izmenjata še dvakrat, a vsakič z večjo napetostjo in več zvoka – znova in znova se zdi, da igrajo različne izvajalske tehnike, kot so glissandi, »nesorazmerna dinamika« in vibrati, večjo vlogo. Po tretji ponovitvi druge strukture se zdi, da končno nastopi tretja, ki opozarja na podnebne spremembe in izginjanje ledenikov, kar doseže preko hitrih, nepovezanih tonov, in dramatičnih glissandov v godalih. Za zaključek se še enkrat ponovi prva struktura, ki pred nas še zadnjič pričara masivni gorski ustroj, skladba pa se v tišino izpelje preko vnovičnega slikanja gorske skrivnostnosti.
Ali je bilo pisanje te skladbe naporen podvig, in ali ti je vzela več časa, kot ga po navadi porabiš za skladanje? Si se je lotil na kakšen drugačen način (kot ostalih svojih skladb)?
O naporu nikoli ne razmišljam, saj vsaka skladba zahteva svoj čas. Pisanja te skladbe sem se lotil na običajen način. Zastavljenost projekta skozi celo leto je privedlo do tega, da se je skladba razvijala dlje časa v več delih.
Načeloma skladbe sodelujočih skladateljev pri projektu na tej točki veljajo za zaključene. Alex pa pravi, da je ob izvedbi njegove skladbe na bralnih vajah vseeno dobil nekaj idej, kako svoje delo še izboljšati. Pri tem je vsekakor izredno hvaležen za napotke od izvajalcev, ki jih je dobil na bralnih vajah – meni, da so slednje potekale uspešno. Dirigentka in izvajalci so v času, ki je bil namenjen njegovi skladbi na jesenskih bralnih vajah, po njegovem mnenju opravili neverjetno delo, kar se tiče realizacije in obravnave njegove skladbe.
Jure Juvan in Til Dečko
