(iz tiskane izdaje, izid: 20. september 2019)
Skozi zgodovino glasbe je tehnološki napredek vplival na glasbila in njihovo izdelavo. Tako je na primer napredek v lesarstvu omogočil razvoj prvih inštrumentov iz družine violin; napredek pri obdelavi kovin je omogočil razvoj koncertne prečne flavte; zaradi napredka pri izdelavi in obdelavi umetnih mas ter kovin violinske strune niso več izdelane iz ovčjih ali kozjih črev, temveč iz sintetičnih ali kovinskih vlaken oz. kombinacije obojih. A v vseh teh primerih se glasbila, še manj pa glasba, niso vsebinsko spremenila. Koncertna prečna flavta ima sicer večji dinamični razpon in natančnejšo intonacijo od predhodnic; violinske strune iz sintetičnih in kovinskih vlaken imajo, zlasti v nižjih legah, kompaktnejši zvok; a vsebinsko gre še vedno za podobne inštrumente. Po drugi strani pa se je z elektriko glasba temeljito spremenila. S tehnološkega vidika lahko ločimo dva toka izumov, ki so povzročili pravo revolucijo v glasbi – čeprav sta oba hkrati tesno povezana. Po eni strani je elektrika omogočila razvoj električnih in elektronskih inštrumentov, po drugi pa natančno zapisovanje zvoka na zvočne nosilce in predvajanje zvoka s teh.
Oba vidika tehnološkega napredka v glasbi sta slednjo spremenila na več ravneh. Prvič, na ravni umetniškega izraza: novi inštrumenti so omogočili nove zvoke, zvočne učinke oz. efekte, barve, teksture, nove ravni glasnosti itd. in so bili vir navdiha tako za skladatelje kot za izvajalce. Drugič, spremenila se je družbena struktura glasbe. Do približno začetka 20. stoletja je bila večina glasbe dostopna le posvečenim; z možnostjo predvajanja posnetkov, še posebej v drugi polovici 20. stoletja, ko je ta možnost postala resnično razširjena in se je močno razširila tudi uporaba radijskih sprejemnikov, pa je tudi umetna in umetniška glasba postala mnogo dostopnejša širši družbi – vsaj v bogatejšem zahodnem delu sveta. Tretjič, spremenila se je ekonomika glasbe. Snemanje glasbe na nosilce zvoka in množična proizvodnja teh sta omogočila, da je glasba postala predmet široke potrošnje. Razvila se je kot gospodarska panoga in v letu 2018 so po podatkih Mednarodne zveze fonografske panoge (IFPI) globalni prihodki od prodaje glasbenih posnetkov znašali skoraj 20 milijard ameriških dolarjev.
Ta uvod le opozarja na razsežnosti vpliva elektrike na razvoj glasbe in na njen družbeni ustroj. V nadaljevanju članka pa več o vidnejših električnih in elektronskih inštrumentih, ki so zaznamovali glasbo 20. in 21. stoletja, in kronološkem prikazu nekaterih pomembnejših dogodkov oz. mejnikov v zvezi z elektriko in elektroniko v glasbi.
št. 3 – 2019
Električna in elektronska glasbila
Od prazgodovine pa vse do konca 19. stoletja so vsa glasbila proizvajala zvok mehansko (kot v primeru tolkal, godal, brenkal) oziroma pnevmatsko, z zračnim tokom (kot v primeru pihal in trobil). Glasbenik je s prenosom svoje energije izzval vibriranje strune, jezička, ustnika, napete membrane ali zraka v cevi in tako je nastalo zračno valovanje, torej zvok. Šele ko se je tudi znanost o elektriki začela zanimati za glasbo, je nastal nov princip proizvajanja tonov in šele s pojavom triode v drugem desetletju 20. stoletja so električna in elektronska glasbila postala res praktična.
Čeprav se definicije nekoliko razlikujejo, je videti, da obstaja soglasje, da so električna in elektronska glasbila tista, ki proizvajajo ali spreminjajo zvok z elektriko oz. elektroniko. Nekateri avtorji obravnavajo električna glasbila kot podskupino elektronskih, drugi pa vlečejo odločnejše razmejitve med enimi in drugimi. Tako naj bi pri električnih šlo za glasbila, ki niso bistveno drugačna od svojih akustičnih izvirnikov in ki elektriko uporabljajo predvsem za doseganje večje glasnosti, medtem ko je princip proizvajanja zvoka še vedno mehanski (kot v primeru električne kitare). Po drugi strani elektronska glasbila že za proizvajanje zvoka uporabljajo elektronske tokokroge, in čeprav je interakcija z izvajalcem mehanska, energija, ki jo izvajalec prenaša na glasbilo, ni bistvena za nastanek zvoka. Ravno tako obstaja razlikovanje, po katerem so elektronska glasbila tista, kjer zvok proizvajajo oscilatorji, električna ali elektromehanična pa tista, kjer zvok proizvajajo premični deli. Zaradi preglednosti sta v članku tako ena kot druga skupina glasbil od zdaj poimenovani elektronska glasbila.
Zgodnja elektronska glasbila
Izdelovalci glasbil so elektriko uporabljali že zelo zgodaj: prvo do danes ohranjeno glasbilo, ki je uporabljalo elek trično energijo, je bil clavecin électrique, ki ga je leta 1759 izdelal francoski jezuitski duhovnik Jean-Baptiste de La Borde. Gre za uglašene zvončke, ki jih glasbenik igra s pritiskanjem na tipke. Ob vsakem pritisku tolkač (oz. kembelj) z elektrostatičnim nabojem izmenično tolče po paru enako uglašenih zvončkov. Naboj, potreben za delovanje glasbila, je bil shranjen v leidenski steklenici, ki je predhodnica današnjega kondenzatorja, ustvarjen pa je bil s tornim elektrostatičnim generatorjem – torej najverjetneje z drgnjenjem steklene krogle ob volno. Nastop tega inštrumenta je dodatno popestril vizualni učinek isker, ki so se sprožale ob vsakem pritisku na tipko.
Skozi 18. in 19. stoletje je sledilo mnogo poskusov z inštrumenti, katerih sestavni deli so bili elektromagnetne tuljave, elektromotorji in druge elektromehanske komponente. Tako je približno stoletje po de La Bordovih zvončkih pruski fizik Hermann von Helmholtz izdelal napravo, ki navadno velja za prvi sintetizator zvoka, opisal pa jo je v svojem prelomnem delu O občutku tona kot fiziološki osnovi za glasbeno teorijo, ki je izšlo leta 1863. Čeprav ni bila zasnovana kot glasbilo, pa je bila, skupaj s Helmholtzevimi raziskavami akustike in zaznavanja zvoka pri človeku, pomemben prispevek k nadaljnjemu razvoju sintetizatorjev zvoka. Največje in najnaprednejše zgodnje elektronsko glasbilo je bil telharmonium Thaddeusa Cahilla s preloma 19. v 20. stoletje. Te ogromne elektromehanske orgle, ki so v svoji drugi in tretji različici tehtale kar 210 ton in terjale 67 kilovatov električne moči, so bile namenjene prenosu glasbe prek telefonskih linij, kar pa se je kmalu izkazalo za nepraktično, saj je motilo siceršnje telefonske
pogovore.
Iz obdobja, ki je sledilo, je treba omeniti še teremin Leva Termena iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki je od do takrat znanih glasbil odstopal tudi po načinu interakcije med glasbenikom in glasbilom – danes bi verjetno dejali po uporabniškem vmesniku – pa ondes Martenot francoskega izumitelja Mauricea Martenota ali trautonium, ki ga je ravno tako v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v laboratoriju za glasbo in radio na Visoki šoli za glasbo v Berlinu izdelal Friederich Trautwein. Med naštetimi inštrumenti so zlasti za ondes Martenot, Martenotove valove, pisali tudi uveljavljeni skladatelji, kot so Olivier Messiaen, Maurice Ravel, Arthur Honegger, Darius Milhaud, Edgard Varèse, Charles Koechlin, Florent Schmitt, Jacques Ibert in drugi. Prvi elektronski inštrumenti, ki so pustili trajen pečat posebej v popularni glasbi, so nastali v tridesetih letih 20. stoletja. Med njimi je treba izpostaviti predvsem električne orgle Hammond, prvič izdelane leta 1935, ter električno kitaro in električni bas.
/…/
Igor Feketija
