(iz tiskane izdaje; izid: 30. september 2020)
Osebnosti
Tomaž Pengov, oznanjevalec intimizma
Prva velika plošča Tomaža Pengova Odpotovanja je izšla, ko je pri nas festival Slovenska popevka počasi prehajal v nekoliko sodobnejšo polovico svojih »zlatih let«, v ZDA pa se je že oblikovalo kantavtorsko prizorišče zgodnjih sedemdesetih, ki je pod vplivom Boba Dylana potekalo v dveh smereh: prva je bila scena t. i. novih Dylanov, glasbenikov/pesnikov, ki naj bi ustvarjali pod neposrednim Dylanovim vplivom, v resnici pa je šlo za močne, neodvisne mlade glasove, ki jim je Dylanov uspeh dal pogum (Loudon Wainwright III., Bruce Springsteen, John Prine, Randy Newman, Steve Goodman, Tom Waits, tudi Leonard Cohen, ki je kot že nagrajeni literat sicer stal sam zase, a priznal, da ga je k uglasbitvi pesmi spodbudil Dylanov uspeh), druga pa t. i. scena na zahodni obali ZDA, ki je segla tudi do vzhodne, newyorške (James Taylor, Jackson Browne, Carly Simon, Joni Mitchell, Laura Nyro, Carole King). Čisto posebna scena so bili t. i. teksaški trubadurji, ki se niso uvrščali v nobenega od zgornjih dveh tokov, korenine pa so imeli v countryjevski glasbi, folku in bluesu (Townes Van Zandt, Kris Kristoff erson, Willie Nelson, Waylon Jennings, Billy Joe Shaver). Nekateri od teh so imeli kariere že v šestdesetih ali prej, a so se v zgodnjih sedemdesetih rešili zvrstnih nalepk in začeli ustvarjati po svoje (Jennings, Nelson). Vplivi teh kantavtorskih tokov so odmevali tudi v Evropi in pri nas. Pengov ni skrival, da so nanj vplivali Dylan in Cohen, pa tudi angleški samospevec Donovan Leitch in Townes Van Zandt. A v Odpotovanjih in na poznejših ploščah (Pripovedi, Rimska cesta, Biti tu) je najti tudi precejšnje vplive slovenske ljudske glasbe, zlasti balad, ter evropske glasbene tradicije potujočih pevcev, trubadurjev in drugih sorodnih prenašalcev bakle poezije in glasbe.
Marko Brecelj, družbeno kritično z neusmiljenim humorjem
Druga pomembna kantavtorska osebnost iz tega obdobja je Marko Brecelj, ki je pod mentorstvom Bojana Adamiča po zmagi na Mladinskem festivalu v Subotici leta 1974 posnel in izdal album Cocktail. Poleg Pengovovega prvenca velja ta plošča za eno od treh najpomembnejših in najvplivnejših kantavtorskih velikih plošč vseh časov pri nas (tretja je prvenec Janija Kovačiča, o katerem malce pozneje). Brecelj je takrat že nastopal z Borisom Beletom, kitaristom, pevcem in avtorjem, s katerim sta nato skoraj do konca desetletja sodelovala v naši najvidnejši rockovski zasedbi Buldožer. Gre za progresivno in tudi eksperimentalno glasbo s poudarkom na samoironiji in satiri, ki je ob izidu prvenca zasedbe (1975) takoj dobila kulten status po vsej Jugoslaviji in ga ima še danes. Brecelj je zasedbo zapustil po treh ploščah (1975–1979), avtorsko ostal prisoten še na albumu Izlog jeftinih slatkiša leta 1980, nato pa je sodeloval z najrazličnejšimi glasbeniki, med drugim s pesnikom Volaričem Feom v duu Zlatni zubi, v skupini Marjanov čudni zajec, s pesnikom in glasbenikom Danijem Bedračem, Vasjo Ocvirkom, Primožem Jezo, kitaristom Otom Rimelejem, basistom Nikolo Sekulovičem in saksofonistom Primožem Schmidtom v zasedbi Javna vaja (plošča Desant na rt Dobre nade, 1987), z basistom Alešem Joštom (in gosti) v zasedbi Javna dvaja (album Moje krave molznice, 1991), kot solist pa je izvajal številne performanse in nastope. Album Cocktail je s pesmimi, kot so Škandal v Rdečem baru, Alojz valček in Hiškar rogač, postavil visoke meje sporočilnosti, satire in samospevskega avtorskega dela na splošno, aranžmaji Bojana Adamiča pa so zvrstno težko ulovljivi; s širokim diapazonom, ki se spogleduje tako z jazzom kot kabaretom, je Cocktail, tako kot Odpotovanja, zgodba zase.
Drugi kantavtorski val
Leta 1975 je Tomaž Domicelj naposled slavil na festivalu Slovenska popevka s pesmijo Vem, da danes bo srečen dan. Še vedno je čakal na prvo veliko ploščo, kar se je udejanjilo leta 1977, ko je Založba kaset in plošč izdala album Tomaž v živo, zbirko koncertnih posnetkov z jugoslovanske turneje. Na njej je bilo precej pesmi, ki so jih poslušalci že posvojili (Stara mama, Vem, da danes bo srečen dan), in tudi take, ki so bile bodisi kultne bodisi bodo to še postale (Franci, kako ležiš, Živela je deklica). Domiceljev prvi vinilni album se je pojavil v obdobju, ko je pri Založbi kaset in plošč, ustanovljeni leta 1970 ob takrat že tri leta delujočem Helidonu, naraščalo povpraševanje po tovrstni avtorski glasbi, bodisi kantavtorski bodisi rockovski. Mladim je namreč format klasične popevke postajal preživet, festival pa ni več ponudil toliko svežih imen, da bi se okrog njih lahko razvila vplivna popevkarska scena. Ivo Mojzer, ki se je denimo pojavil kot solist, takrat še ni sam pisal, izhajal pa je z rockerske mariborske scene. Popevka je v drugi polovici sedemdesetih sicer vabila mlade avtorje, tudi v sklopu t. i. večerov svobodnih oblik ali večerov šansona, a kariere teh novih imen so se razvijale zunaj okvirov festivala. Tako se je denimo leta 1976 pojavil Andrej Šifrer z Zobobluesom, nastopil je na večerih šansona, v tekmovalnem delu festivala pa šele precej pozneje, leta 1998, ko je festival po 15 letih tišine začel spet delovati.
/…/
Matej Krajnc
