7. marec 2022
Od 28. decembra 2021 do 8. januarja 2022
Cankarjev dom, Linhartova dvorana
Režija in dramaturgija: Eva Hribernik
Dirigent: Jakob Barbo
Strogim ukrepom navkljub je tudi letošnje božično-novoletne počitnice luč sveta ugledala še ena mladinska opera, ki jo je na oder Linhartove dvorane Cankarjevega doma v koprodukciji s Cankarjevim domom in Slovenskim komornim glasbenim gledališčem postavila Glasbena matica. Delo leta 2007 preminulega skladatelja Gian Carla Menottija ima svojevrsten, sodobnejši glasbeni jezik, ki mladim poslušalcem širi glasbena obzorja; ta so prek radijskih valov, spletnih pretočnih kanalov in ne nazadnje tudi televizijskih risanih serij pogosto precej siromašna. Tudi moralni nauk same zgodbe o Dečku, ki je prehitro rasel je v današnjih časih izjemno dobrodošel: kako v svetu, v katerem otroke, mlade, tudi odrasle vsak dan vkalupljamo v že vnaprej določene okvire, ne postati to, kar od tebe pričakujejo drugi, ampak ostati to, kar si, z vsemi svojimi sposobnostmi, talenti, ne nazadnje tudi fizičnimi predispozicijami, s katerimi družbo kot posamezniki lahko obogatimo. Izvrstno je komorni inštrumentalni ansambel v zasedbi odličnih mladih glasbenikov (Tim Skalar Demšar – koncertni mojster, Aleksander Rogina – violina, Tilen Udovič – viola, Neža Verstovšek – violončelo, Luka Brodarić – kontrabas, Laura Felicijan in Neja Hočevar – flavta, Nina Tomič – klarinet, Sara Hartman – rog, Metoda Kink – klavir) vodil in s pevci na odru usklajeval mladi dirigent Jakob Barbo. Tako pevsko kot igralsko dobro pripravljeni so bili tudi pevci Mladinskega zbora Glasbene matice Ljubljana pod vodstvom Irme Močnik, med pevskimi solisti pa gre prav gotovo izpostaviti tenorista Klemena Torkarja (doktor Skrč), ki je ne le pevsko vrhunski, pač pa je vrhunska tudi njegova sposobnost vživljanja v igrani karakter. Bolj zaigrano kot realistično so ostale vloge sicer pevsko imenitno (z izjemo ponekod nerazumljive dikcije) odpele sopranistka Rebeka Pregelj (učiteljica gospa Nada), mezzosopranistki Ana Benedik (mama), pa tudi Sofija Zavratnik Kain (sestra Žgajnar), baritonist Marko Erzar (baritonist) in tenorist Poponel (Domen Vurnik); igra zadnjih treh je bila vendarle nekoliko bolj prepričljiva. Izpostaviti gre tudi imenitnega malega Poponela (Aleksander Bogataj), ki se je v glasbi s sodobnejšim pridihom pevsko, pa tudi igralsko na odru zelo dobro odrezal. Minimalistična in izčiščena, elegantna in brezčasna scenografija (Jaro Ješe) ter kostumografija (Anjana Pavlič) dogajanja na odru nista ovirali, zato se je gledalec lahko povsem osredotočil nanj. Imenitno jo je dopolnilo senčno gledališče, dramaturško utemeljena ideja dramaturginje in režiserke Eve Hribernik, svojevrsten učinek na mlade gledalce pa je dosegla tudi s potujitvenim efektom, ki je gledalcem omogočil, da se z zgodbo lahko še bolj poistovetijo. Ne nazadnje je potrebno omeniti še en pozitivni vidik mladinskih oper, ki jih je v preteklosti GM že postavila, in sicer prevod tujega teksta (tudi tokratnega ga je pripravila zborovodkinja Irma Močnik), ki je razumljiv in se je – kot vedno – imenitno skladal z glasbo. Tako je ob podpori nadnapisov predstava dostopna in razumljiva širšemu občinstvu.
Aleksandra Gartnar Kastelic
