14. november 2021
Površnemu opazovalcu bi se zdelo, da je danes umetniška glasba na voljo vedno in povsod. Zveni nepovabljena iz preštevilnih ozvočenj, vsako uro dneva je na voljo v raznovrstni ponudbi glasbenih konzerv, do katerih lahko dostopamo kjerkoli: doma, na ulici, v naravi. A ta ponudba – paradoksalno – vedno redkeje poteši poslušalčevo željo po umetniškem doživetju. Glasbene konzerve po svoji naravi izničijo neposrednost, neponovljivost in negotovost zvočnega tkanja, ki ga izvajalci spletajo z bistrino duha in občutljivostjo srca. Zato je dobrodošla vsaka priložnost, ko se lahko poslušalci srečajo z glasbo, ki še ostaja sredstvo za iskren stik med izvajalci in poslušalci. Eno takih so v življenje priklicali člani Slovenskega godalnega seksteta (na tokratnem koncertu v sestavi Janez Podlesek (k.g.), Mojca Jerman (k.g.), Nejc Mikolič, Anuša Plesničar, Izak Hudnik, Katarina Kozjek) z Glasbenim abonmajem v Kropi, ki bo prebivalcem tega kraja pa tudi širšemu zaledju Gorenjske skozi letošnjo koncertno sezono ponujal vrhunske umetniške glasbene dogodke.
Na drugem koncertu cikla so predstavili izjemno inventiven spored, ki je bil osredotočen na preizpraševanje odnosa med zvočnostjo godal in človeškega glasu. Prvi sklop skladb je predstavil kratek prerez opere Don Giovanni Wolfganga Amadeusa Mozarta. Vse točke je, kot večino drugih na koncertu izvedenih del, za godalni sekstet izredno spretno priredil Nejc Mikolič. Uvertura zaradi prenosa v nov medij ni izgubila prav nič svoje zvočne silovitosti. V naslednjih točkah pa smo lahko spremljali pravo malo tekmovanje človeškega glasu z instrumenti. A ostali smo brez poraženca. Sopranistka Beti Bratina je suvereno zmogla premagati vse artikulacijske pasti Mozartovega vokalnega sloga in s pretanjenim oblikovanjem zvočne realizacije v popolnosti izrisati večplastni lik navidez krotkega, a v resnici vedno dominantnega dekleta. A podobno velja tudi za njena moška antagonista. Podoknica Don Giovannija, v kateri je baritonista nadomestil violist Nejc Mikolič, je ohranila vso melodično sladkost vokalnega izvirnika in bi omehčala še tako trdo srce. Don Ottavio Izaka Hudnika pa je po dovršenosti interpretacije prav tako vsaj dosegel najboljše pevske izvedbe te arije.
Prvi del sporeda so sklenile tri skladbe na slovenska besedila. V samospevu Soline Andreja Missona, ki je za to priložnost pripravil izvirno verzijo za glas in godalni sekstet, je pred nami zažarela svetla, skoraj mistična impresija, v katero je skladatelj prelil besedilo Toneta Pavčka in ki je še izraziteje zaživela v zvočni barvitosti godalnega ansambla. Solistka je znala s pestro paleto zvočnih barv uresničiti skladateljevo interpretacijo slikovitega pesniškega besedila, ki sledi lepoti od silovitosti naravnih sil do skrivnostne enostavnosti drobnega kristala soli. Izjemno obvladovanje pevske tehnike je pokazala tudi v Uspavanki Josipa Pavčiča, ki z nehvaležno tessituro in nenavadnim povezovanjem dramsko-deklamativnega melodičnega sloga z žanrom uspavanke sodi med najbolj zahtevne slovenske samospeve z začetka 20. stoletja. Njena interpretacija je daleč presegla golo korektnost izvedbe, ki jo največkrat srečujemo na koncertnih odrih. Zaznamovalo jo je brezkompromisno sledenje skladateljevemu izrazu, ki se v tej skladbi ne ozira na pevskotehnične omejitve. S svojim izenačenim in izredno okretnim glasom je zmogla slediti zahtevnemu menjavanju različnih tipov melodičnega oblikovanja ter suvereno poustvariti vse dinamične, artikulacijske in zvočne efekte. Podobno prepričljiv je bil tudi Mesec v izbi, Antona Lajovca.
Drugi del koncerta sta uvedli dve deli Richarda Straussa. Preludij k operi Capriccio, ki je bil izvirno zasnovan za godalni sekstet, je s svojo polifonizirano strukturo izpostavil izredno izenačenost članov ansambla. Pri oblikovanju interpretacije skladbe, ki ni brez protislovnosti v zasnovi, so uspeli vedno znova najti primerno ravnovesje med transparentnostjo glasbenega stavka in skrbno uravnanim dinamičnim senčenjem, ki je poslušalcu plastično predstavilo prepleteno motivično mrežo Straussove skladbe. Samospev Morgen (Jutro) je skladba, ki je zopet razpeta med besedo, katere nosilec je človeški glas, in zgovorno nemostjo z instrumentalnimi odseki izrisane intimne čustvenosti. V skladbi so znova prišle do izraza izjemne izvajalne kvalitete solistke in ansambla. Prva je z izredno artikulacijsko in dinamično diferenciranostjo podajala ekspresivno Straussovo melodiko, ki neprestano niha med objektivno deklamativnostjo in izrazno napetostjo liričnih fraz v dolgih zadržanih tonih. Izpostaviti je treba tudi njeno izredno intonančno zanesljivost, ki je bila ključna pri realizaciji pretanjeno oblikovanih harmonskih napetosti, ki so gonilo glasbenega izraza v tej skladbi. Pri tem je imela kongenialnega partnerja v sekstetu, ki je bil več kot le pozoren spremljevalec. V pred- in poigri skladbe, ki s svojim sporočilom dopolnjujeta izrečeno, se je violinski glas v pretanjeni izvedbi Janez Podleska povzdignil v povsem enakovrednega sogovornika.
Zadnji dve točki večera sta v spored prispevali nekaj pozunanjenega južnaškega patosa. Intermezzo iz opere Cavalleria rusticana je navdušil tako zaradi pretanjeno izvedenega melodičnega parta, ki ga je prispeval violinist Janez Podlesek, kot tudi zaradi odlično realizirane spremljave v priredbi Nejca Mikoliča, ki je uspela ohraniti širok gradacijski lok izvirnika. V zadnji točki večera se je sopranistka Beti Bratina predstavila še z belkantistično zasnovano arijo O mio babbino caro, v kateri pa je znala podati tudi trpko ironijo, ki jo je Puccini prekril s tančico sladkobne melodioznosti. Čeprav nepričakovana, je bila svojstven vrhunec večera pesem Pomlad Rada Simonitija, ki je zazvenela kot dodatek. V njej je solistka večera pokazala, da se dobro znajde tudi pri izvedbi glasovno širše razpetih, skoraj dramatično ekspresivnih melodičnih lokov.
Izvedeni koncert Glasbenega abonmaja v Kropi je sijajen obet za nadaljevanje sezone. Iz sporeda in izvedbe preseva izjemna stopnja profesionalizma, združena z nebrzdano željo po iskrenem glasbenem izrazu in odkrivanju lepote v glasbi. Več podobnih večerov si lahko le želimo. Tudi v Ljubljani.
Aleš Nagode
Dodaj komentar