15. december 2022
Spored: Bernhard Lang, Bernhard Gander, Jorge E. Lopez Nevill Hall, Catherine Lamb, Karlheinz Stockhausen
Ljubljana, Slovenska filharmonija in Klub CD, 3. in 5. december 2022
V novembru in decembru je v Ljubljani potekal Forum nove glasbe, ki nadaljuje poslanstvo festivala Slowind. Letos je v okviru festivala pri nas gostoval tudi Klangforum Wien, ena najznamenitejših zasedb za izvajanje sodobne glasbe, ki jo je leta 1985 ustanovil skladatelj Beat Furrer. Klangforum Wien je enkratna izkušnja za vsakega ljubitelja sodobne glasbe in v dveh večerih so nam predstavili dela po izboru Christopha Walderja in Alexa Lipowskega. Izbor je vključeval tudi delo Nevilla Halla, ki živi v Sloveniji, poleg obeh koncertov pa so člani zasedbe svoje delo predstavili tudi na delavnici in pogovoru na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.
Koncertni program prvega večera je bil v vsakem primeru nekaj posebnega. Že uvodna skladba Bernharda Ganderja Ö za basovsko flavto, basovski klarinet, klavir, violo in violončelo je izražala avtorjevo afiniteto do skupine Motörhead, saj sam, kot je zapisano v koncertnem listu, ne vidi razlike med sonatno obliko in heavy metalom. Delo je pisano zelo zgoščeno in nas na heavy metal morda asociira po sami naravi zvokov, saj zasedba deluje kot neke vrste urejen kaos, v katerem imajo svoje mesto vsi zvoki (cviljenje, piskanje, škripanje, drgnjenje…), ki pa se dopolnjujejo v novo entiteto. Bernhard Lang pa je želel v svojem delu Razlika/Ponavljanje 1 za flavto, violončelo in klavir podati svojo vizijo razlike in ponavljanja, o kateri je razmišljal na osnovi branja filozofa Gillesa Deleuza. Njegovo delo zajema ponavljanje posameznih miniaturnih enot, sestavljenih iz nekaj gest, ki jih izvajalci nizajo in povezujejo z vmesnimi toni. Tako skladba deluje kot nekakšen kaleidoskop vedno novih enot, izvajalci pa so jih zaigrali brezhibno, kljub temu pa dogajanje čez čas postane predvidljivo, ne glede na izvirnost posameznih entitet. Vrhunec večera je pomenilo delo Nevilla Halla »plameni se dvigajo, da bi zbledeli v zelen zrak«, za klarinet, violino in violončelo. Skladba ima šest stavkov, v katerih skladatelj razvija njihovo izoblikovanost kot organizem, iz katerega je sestavljena celota. Kot je zapisal avtor sam, je »velik del gibanja… uprizorjenega »znotraj« posameznih zvokov v obliki notranjega nihanja zvočnih detajlov, zato je pomembno, da jo poslušamo »estetsko«, s polno pozornostjo na materialnost trenutka, raje kot da iščemo nekakšne iluzorne predstave« (Neville Hall). Delo se nas je resnično dotaknilo zaradi ukvarjanja s posameznim tonom, ki je tudi blizu tišini, hkrati pa je povezanost med izvajalci nekako organska in posamezni dogodki so izjemno dobro odmerjeni ter se razvijajo nekako spontano in z obilo posluha za notranji ustroj, ki je hkrati kompleksen, a tudi rahel in transparenten ter osredotočen na sam ton, ta pa je vedno odmerjen zelo previdno in z občutkom za njegov razvoj v času in prostoru. Zadnja skladba večera je bilo delo Gonzales Zemljojedec Jorgeja E. Lópeza, za Wagnerjevo tubo, angleški rog, basovski klarinet, violo in violončelo. Gre za glasbeno refleksijo na roman Williama S. Burroughsa The Soft Machine, v katerem prebivalce mesta Puerto Joselito preraščajo smeti in se razkrajajo ter jih pokopavajo kljub njihovi volji. Od tod tudi naslov Gonzales Zemljojedec, po liku iz romana, ki se kar trikrat pregrize iz svojega groba. Grotesknost samega lika se kaže skozi kontrastnost v skladbi, ki preko posameznega dviganja in spuščanja deluje v več zagonih, z zvoki, ki so mestoma na meji všečnega, dogajanje pa se odvija počasi in v gradacijah navzgor in navzdol. Na ta način naj bi López ponazoril Gonzalesovo vztrajno pokopavanje, v nizkih legah pa njegovo podzemno življenje in spet prebijanje na površje, kar prekinja in preglašuje sicer bolj umirjeno muziciranje ter vzpostavlja kontrast.
Drugi večer se je zgodil v Klubu Cankarjevega doma in je izpostavil zvočno bogastvo tam tama. Kot prva je bila na vrsti znamenita skladba Mikrofonija I Karlheinza Stockhausna, za tam tam, dva mikrofona, dva filtra in krmilnik. Delo je pisano za dve trojki, ki ju sestavljata tolkalca, snemalca na mikrofon in tonskega mojstra, ki upravlja z jakostjo in filtri. Tolkalca z različnimi pripomočki izvabljata iz tam tama bogat nabor zvokov, ki jih snemalec lovi z mikrofonom, tonski mojster pa oblikuje v končni izid. Pri tem je Stockhausen opazil, da se višina zvoka glede na oddaljenost od tam tama spreminja, kar je dodatno barvno in dinamično obogatilo zvočni material. Kot sta nam na delavnici pojasnila člana Klangforuma Wien, so Stockhausnove partiture po eni strani zelo natančne, po drugi pa so zvoki opisani z besedami in jih mora znati tolkalec interpretirati glede na pomen. To raziskovanje in bogatenje zvoka omogoča tudi mikrofon, ki deluje kot inštrument, skupaj z raznolikimi pripomočki, s katerimi tolkalca tolčeta, drgneta, praskata… po tam tamu. Skladbo smo razumeli v smislu zvočnega raziskovanja in poglabljanja v zvok ter iskanja čim večjega bogastva v naboru zvokov, njihove barve in dinamike.
Catherine Lamb je v svoji skladbi Curvo totalitas prav tako uporabila tam tam, poleg tega pa še pločevinasto ploščo in dve klaviaturi ki jima je dodelila upravljanje s posneto vsebino tolkalcev. Njune zvoke klaviaturi filtrirata v polja delnih tonov in oblikujeta delo v pravo zvočno krajino, v kateri prevladuje barvitost in zgoščenost zvočnega dogajanja, ki doživlja postopne drobne spremembe ter učinkuje tekoče in kontinuirano.
Koncert je bil spričo specifičnosti zvoka in izbranega inštrumenta prava posebnost in nam je z izborom del omogočil vpogled v ikonični svet Stockhausna kot tudi sodobnih ustvarjalcev, ki iščejo bolj samosvoje poti v glasbenem ustvarjanju. Med njimi je bila dragocena izkušnja skladba Nevilla Halla.
Marina B. Žlender
