8. april 2019
Pomembno mi je, da najdem nekaj več kot le skladbo. Najti moram bistvo, nekaj, kar ima zgodbo, misel, posebnost … Mogoče bi lahko rekla temu tudi poslanstvo. Želim, da skladba res nekaj da, tako meni kot tudi poslušalcem. Želim, da se jih dotakne, tako kot se je dotikala mene, preden je bila zapisana na papir.
Radeljčanka je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani in študij kompozicije zaključila pri prof. Urošu Rojku. Izpopolnjevala se je na Visoki šoli za glasbo na Dunaju v razredu Michaela Jarrela. Že v času študija je prejela vrsto nagrad, med njimi 4. nagrado na tekmovanju Rostrum na Nizozemskem in študentsko Prešernovo nagrado za skladbo Tri iveri leta 2000, število priznanj in nagrad pa se iz leta v leto še povečuje. Med izstopajočimi priznanji velja omeniti 2. nagrado natečaja Ministrstva za kulturo Republike Slovenije za Requiem, 1. nagrado na mednarodnem natečaju APZ Tone Tomšič za priredbo ljudske skladbe in Gallusov kipec za izjemne dosežke na področju vodenja Akademskega pevskega zbora Maribor. Izjemna je tudi posebna dirigentska nagrada »Special prize for excellent conducting performance« iz leta 2016, ki jo je dobila v Debrecenu na Madžarskem. Njeno delo se nenehno prepleta med dirigiranjem in kompozicijo. Trenutno vodi Dekliški in Mešani zbor Oddelka za glasbo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, kjer je zaposlena, in dirigira Akademskemu pevskemu zboru Maribor.
Konec prejšnjega leta ste v Mariboru dirigirali svojo skladbo Requiem za prednike. Kakšna umetnina je to?
Kot vemo, je rekviem maša za umrle. Delo sem posvetila vsem svojim prednikom, vsekakor pa je prioritetno začela skladba nastajati za mojo mamo, ki je umrla leta 2012 in za katero sem želela Requiem napisati že takrat. Ker sem bila v tistem času samozaposlena, sem žal kot mlada mamica morala gledati tudi na preživetje. Prijavila sem se za delovno štipendijo na Ministrstvu za kulturo, vendar ta ni bila odobrena, zato dela nisem mogla napisati. Želja po tem, da mami vendarle posvetim skladbo, je vsa ta leta ostajala v meni. Posamezne dele, ki sem jih imela v sebi že narejene in bi jih bilo treba le zapisati, pa sem popolnoma ovrgla tik pred začetkom komponiranja tega večjega dela, ki sem ga napisala za sopran in bas bariton solo, zbor, solistko iz zbora in komorni orkester. Začutila sem namreč pomembnost svojih prednikov. Dojela sem, da kljub vsemu, kar se mi je zgodilo, stojim na pravem mestu in da moram biti pravzaprav hvaležna za svoje življenje, zato sem celotno delo prek devetih stavkov peljala iz žalosti v hvaležnost in svetlobo. Requiem se tako konča s hvalnico prednikom. Delo sem dirigirala sama, zato je bil to kar dvojni zalogaj. Kar je bilo pred nekaj urami še na moji mizi, se je zvečer že vadilo na vajah zbora. Skladbo sem začela pisati konec septembra, na odru pa so jo veličastno, na pamet, z vso koreografi jo pevci izvedli že 30. novembra, na rojstni dan mojega pokojnega očeta.
Mnogo vaših skladb se uvršča med sakralno glasbo. Je ta vaša prioriteta?
Ne, nikakor ne. Bilo je obdobje, ko sem pogosteje posegala po besedilih iz Svetega pisma (Knjiga psalmov, Knjiga pregovorov …), zato se je teh nabrala lepa bera, vendar sem jim ob bok postavila tudi veliko skladb s posvetnim besedilom oz. popolnoma inštrumentalno glasbo.
Kako lahko opredelite pojem sveto?
Zame sveto pomeni nekaj, kar je pozitivno in žari iz ljubezni. Pomeni nekaj, kar mi veliko pomeni – ne v smislu vere, ampak karkoli.
Andrej Lutman
