Akcènt Na témo

Nana Milčinski, režiserka, interpretka šansonov

18. 4. 2019

O upanju, da bi se ljudje med seboj videli

Mladinska opera Všeč si mi, ki je nastala v koprodukciji Glasbene matice Ljubljana in Cankarjevega doma, je prava osvežitev na ljubljanskih odrih. V času svetovnih turbulenc in nestrpnosti proti vsemu drugačnemu je inovativna multimedijska postavitev na odru Linhartove dvorane, ki pripoveduje zgodbo o prijateljstvu, pogumu in sočutju, dokaz, da v svetu še tli upanje. Režiserka predstave je Nana Milčinski, vsestranska in izjemno produktivna kulturna ustvarjalka, gledališčnica, dramaturginja, koreografinja, soustanoviteljica in idejna avtorica mednarodne raziskave gledališča Via Negativa, kjer je sodelovala pri snovanju mnogih produkcij. Je tudi režiserka številnih predstav, med drugim tudi v sodelovanju z Anton Podbevšek Teatrom. Poleg tega pa je širši slovenski javnosti v zadnjih letih poznana tudi kot izjemna pevka, interpretka šansonov in poezije Franeta Milčinskega – Ježka.

Všeč si mi je prvo slovensko operno delo, napisano za mlade pevce, pevske soliste in inštrumentalni ansambel. Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju pri tej izjemni produkciji Glasbene matice Ljubljana?

To je moje tretje sodelovanje z Glasbeno matico. Prvi projekt leta 2015 je bila predstava Brundibar avtorja Hansa Kráse, katere tematika je bila prav tako zahtevna, saj smo sicer preprosto zgodbo postavili v kontekst njenega nastanka, torej v kontekst nacizma in v koncentracijsko taborišče, kjer je bila opera prvič izvajana, in vse skupaj je bilo z intervencijami, ki smo jih z otroki ustvarili, zelo presunljivo. V operi Všeč si mi je Damijan Močnik že v partituri predvidel medigre, ki so prostor za dodano interpretacijo, pri predstavi Brudinbar pa smo z režijskimi intervencijami posegli v vsebino opere. V določenem trenutku so otroci na primer recitirali Badioujevo »nacistično misel«. Iz otroških ust jo zaslišimo popolnoma drugače. Nastopil je tudi fant, ki je zdaj že velik, takrat pa ni zmogel gladko šteti do 15 tisoč, kolikor je bilo otroških žrtev, ki so bile iz Terezina prepeljani v Auschwitz in podobna taborišča. Zlomljeni poskus štetja s poklonom nastopajočih otrok žrtvam nacizma je bil poseben trenutek. Potem je bilo naslednje sodelovanje, predstava Hobit, velik izziv s konkurenco v filmskem svetu in zdaj opera Všeč si mi, ki pa spet govori o strahu pred drugačnostjo, v tem primeru o strahu pred migranti in o tem, kako strah lahko zamegli presojo, da ne vidimo intimne individualne zgodbe nekega otroka, ki ga posledično družba izloči. Ta problematika me izjemno zanima. Občudujem tudi Milana Deklevo ter ustvarjanje Damijana Močnika z zborovsko glasbo, ki je vselej spevna, in to me je pritegnilo. Poleg tega sta oba zelo prijetni osebi in je bilo zato tudi sodelovanje prijetno.

foto: Matic Kozinc

Ali lahko pojasnite, kako ste se sploh lotili tako obsežnega projekta in zakaj ste izbrali skladatelja Damijana Močnika in libretista Milana Deklevo?

Ko sem prišla v projekt, je bila projektna ekipa že izbrana. Izbrala sem le svoje soustvarjalce, v tem primeru koreografinjo Matejo Jerebic in Jara Ješeta, s katerima že dolgo sodelujem.

Katere projekte trenutno pripravljate?

Trenutno pripravljam 100. obletnico Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je tudi glasbeni  projekt. Veliko študentov medicine je vrhunskih glasbenikov, ki se lahko postavijo ob bok kolegom z Akademije za glasbo ali pa celo vzporedno študirajo na obeh fakultetah. Ustvarjamo glasbeno-gledališki program, ki bo dolg več kot uro, sestavili smo simfonični orkester, peli bodo tri sopranistke, dva tenorja in zbor. Trenutno pišem scenarij. Medicinska fakulteta obstaja že 100 let in predstavlja srce medicine v Sloveniji, ki tudi na svetovni ravni dosega vrhunske rezultate. To in razloge, zakaj se mlad človek odloči, da se preda temu študiju, poskušam spraviti v metaforo in koncert, ki se bo zgodil 7. maja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Mateja Rot